Ko govorimo o nerazumljivem konceptu, moramo poudariti, da nam ne v Tavarneti v Brdih ne v Tavarneti v središču Ljubljane ni niti približno jasno, zakaj imajo tako natančno in obširno vinsko karto, na kateri so najboljša vina tega in še kakšnih svetov, če pa jih praktično ni mogoče piti, ker so zelo draga in jih ne odpirajo na kozarec. V ponudbi na kozarec imajo zgolj vina iz domače kleti, kar pomeni skoraj toliko, kot da nimajo vinske karte. To je ena stvar. Druga: z zelo osiromašenega jedilnega lista so na soboto, ko smo jih obiskali, črtali edino morsko glavno jed in dve morski predjedi. Menda jih je zmanjkalo. Še nekaj, porcije hladnih predjedi so bile med najmanjšimi celo v Ljubljani, v sosednji Italiji kaj takega prinesejo brezplačno ob kozarčku boljšega vina ali ob šampanjcu.
Ob šampanjcu, ki ga moštvo, poimenovano Wine Brothers, na kozarec ne ponuja, čeprav so ostrige, ki se rimajo na razkošne mehurčke, pomemben del njihove ponudbe. Šampanjec nadomestijo z Bužinelovo penino Karlo. Osvežilno suho peneče vino je bilo uvod za srečanje s simpatičnim pozdravčkom, mortadelo in pri mizi nastrganim parmezanom, zraven je bil kruh pekarne Osem, ki nikoli ne zataji, pomaga mu oljčno olje Moro iz Strunjana.
Prav zares smo začeli s krožnikom surovih morskih dobrin, ki je s konkretnimi 33 evri obetal resno porcijo morskega življa. Vse, kar je bilo na njem, je bilo sijajno, a lahko rečemo, da bi za ta denar celo v naših obmorskih letoviščih dobili veliko več. Najbolj je ugajala malo večja žlica, več ni bilo, tuninega tatarca z gvakamolejem, tatarček brancinčka je bil s pomarančo, dva mini škampa in dva mini rdeča gambera so tvorili komaj kak grižljaj morja, ostriga je bila majhna, a učinkovita, manj kot grižljaj je bilo sipe z granatnim jabolkom. Kot rečeno soliden, a premajhen krožnik, krpica sipe je bila tako majhna, da se ni dalo niti določiti njenega okusa.
Le malo več je bilo porcije govejega tatarca, a je bil cenovno znatno ugodnejši (15 evrov). Meso je grobo narezano, na mizi mu pristavijo solni cvet, tatarsko omako, prepeličji rumenjak, gorčico in, jasno, popečen kruh. Najprej smo ob naštetih krožnikih pili povprečen Bužinelov furlanski tokaj (štiri evre) in ga, kaj pa smo hoteli, nadomestili s steklenico Iaquinovega tokaja Dolan za otipljivih 40 evrov. Vino, ki se lahko po okusu in vonju meri z najboljšimi friuliani na italijanski strani Brd.
Ponudba testenin tisto soboto ni bila obširna. Namesto rigatonov so priporočili bavette, ki jih za ljubitelje morja obogatijo z jastogom ali škampi (31 evrov), za bolj celinske jedce pa s klobaso in zelenjavo ali paradižnikom, burrato in guancialejem (16 evrov). Naročili smo tiste s škampi ter kombinacijo paradižnika, burrate in guancialeja ter bili v obeh primerih zelo zadovoljni. Porcije so konkretne, na morskem krožniku je bilo šest velikih škampov, testenine nedvomno znajo pripraviti.
Ko smo prišli do glavnih jedi, je sestavin iz morja zmanjkalo, na voljo je bila goveja taljata. Kljub (pre)tanko odrezanemu kosu (200 gramov stane 24 evrov) je bila pečena ravno prav, ne preveč. Žal jo postrežejo na nepotrebni rukoli, je bil pa zato pečen krompirček v družbi bučk in paradižnika perfekten. Zraven smo pili milo rečeno nepretresljiv merlot iz Bužinelove kleti, je bila pa hišna grappa, ki so jo ponudili na koncu, nekaj posebnega, mehka dišeča alkoholna vodica.
Tisti dan med glavnimi jedmi ni bilo nobene morske, sta bili pa na voljo dve sladici. Lava tortico smo z lahkoto preskočili, saj so nas prijetno presenetili s kobariškimi štruklji. Bili so takšni, kot morajo biti, nasitni in zelo sladki.
