Centromerkur, Supermarket, Astra, Nama, Maximarket, Modna hiša … To so bile v času naše nekdanje države ljubljanske veleblagovnice, v katere so hodili ljudje od blizu in daleč. Večina naštetih je že preteklost, zato je javnost toliko bolj vznemirila novica, da je velik del Maximarketa zaprt, nato pa še, da bodo prenovili in začasno zaprli kultno trgovino Nama. Mnogi so se začeli spraševati, ali bosta veleblagovnici, edini še preostali od nekdanjih, sploh še takšni, kot smo ju poznali, ali se bodo morda spremenile tako kot denimo nekdanji Centromerkur, današnji Emporium, v katerega noga Slovenca s povprečno plačo le redko zaide, saj cene prestižnih znamk segajo v višave.
Vse, ki ji radi nakupujejo v Maximarketu, je prejšnji teden razveselila novica o odprtju modno-kozmetičnega dela legendarne veleblagovnice. Kupci so se hitro vrnili, kar je bilo opazno tudi v sobotnih večernih urah, ko smo ponovno odprto veleblagovnico obiskali.
Priložnost je primerna, da se zazremo v nedavno preteklost in podoživimo čas začetka in vzpona najbolj znanih veleblagovnic v prestolnici.
Maxi po zahodnem vzoru
Maximarket je odprl vrata leta 1971, in to na izjemni lokaciji poleg Trga republike in stavbe državnega zbora. Ob zasnovi so ga oblikovali kot prvo pravo veleblagovnico po zahodnem vzoru v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Stavba je bila zasnovana modernistično in funkcionalno, kar se sklada z arhitekturnimi trendi tistega časa. Arhitekturno zasnovo je ustvaril Edvard Ravnikar, priznani slovenski arhitekt, ki je s svojimi deli pomembno vplival na urbanistično podobo Ljubljane.
V nasprotju z drugimi trgovinami v Sloveniji je bil zasnovan kot veleblagovnica z zelo široko in pestro ponudbo, ki je obsegala živila, tekstil, kozmetiko, pohištvo, tehniko in številne druge izdelke. Bil je eden prvih centrov, kjer so bili vsi ti izdelki na voljo pod isto streho, kar je pomenilo veliko udobje za kupce. Tako je postal simbol moderne potrošniške izkušnje in v Jugoslaviji pionir v svoji zasnovi in ponudbi.
Poleg tega je bil Maximarket znan tudi po tem, da je v svoji trgovini ponujal uvožene izdelke, ki jih drugje v državi ni bilo mogoče najti. Tako so kupci pogosto hodili tja po izdelke, ki so bili prestižni in redki za tiste čase. Že v prvem tednu po odprtju je Maxi obiskalo 83.000 ljudi in že v prvem mesecu ga je obiskal tudi najpomembnejši in najslavnejši par tistega časa, predsednik Tito in Jovanka. Maxi je vedno ponujal najnovejše modne trende in stopal v korak s časom, zato je bil tudi prva blagovnica, ki je predstavila živo izložbo. Dogodek, o katerem se je še dolgo govorilo, je Maxi postavljal ob bok najsodobnejšim blagovnicam na svetu. Ne le da so tja meščani hodili po kakovostna oblačila in modne dodatke, ampak tudi po tehnično opremo, kot so luči.
A Maximarket ni bil samo trgovina, temveč je hitro postal tudi družabno središče Ljubljane. Zaradi bližine pomembnih političnih in kulturnih institucij so ga pogosto obiskovali znani politiki, intelektualci in kulturniki. V kletnih prostorih Maximarketa je tudi znana restavracija, ki je postala priljubljeno zbirališče tudi za obiskovalce sosednjega Cankarjevega doma.
Trgovina, ki je ponujala več
V živilskem delu Maximarketa je že več kot trideset let zaposlena prodajalka Zlatka Kajtezović. Spominja se časov, ko je trgovina predstavljala obvezen obisk ne le Ljubljančanov, ampak tudi obiskovalcev iz vse Slovenije. Seveda ne gre pozabiti, da je bil Maxi znan predvsem po svoji pekarni, kjer so pekli tako imenovani Maxijev kruh, ki je bil tako priljubljen, da so Ljubljančani zanj stali v vrstah, peki pa so ga na dan spekli več ton.
»Vrste za kruh so se vile od začetka do konca trgovine. Spomnim se, da so, ko sem delala v popoldanski izmeni, klicali šefa pekarne, ali lahko ponovno zamesi testo, in jaz sem mesila z njimi, da je šlo hitreje. Dišalo je daleč naokoli, po kruh so prihajali z vseh koncev mesta, prihajali so tudi razni znani ljudje, igralci, vplivneži, ljubljanska smetana, zdravniki, odvetniki … Vedelo se je, da je Maxi trgovina, ki mora ponuditi nekaj več, da je kot češnja na smetani. Blagovnica Nama nam v živilskem delu ni konkurirala. Pri nas si dobil dobesedno vse, kar si si zaželel,« je opisovala čase, ko je bilo v Maximarketu zaposlenih okoli 600 ljudi in je bil trgovski poklic cenjen, saj so imeli veliko znanja, vse so morali vedeti o izdelkih, ki so jih prodajali. Strankam so svetovali, priporočali, naročili, če je bilo treba, skratka, bili so časi, ko je bil kupec kralj, kar bi težko trdili za današnje čase, ko se v marsikateri trgovini zanj sploh ne zmenijo.
Z žalostjo je spremljala stanje, ko je od sredine oktobra deloval le še živilski del trgovine, začasno pa so zaprti pritličje ter prvo in drugo nadstropje, kjer prodajajo oblačila in obutev ter parfume in kozmetiko. Najemnik teh prostorov, ki so v lasti Mercatorja, je družba Modiana oziroma podjetje Montecristo SL. Mercator in Modiana sta se zapletla v spor zaradi plačevanja najemnine in obratovalnih stroškov. Zlatka Kajtezović je vsak dan opažala razočaranje kupcev, saj blagovnica enostavno ni bila več enaka.
Zgodovina Maximarketa odraža tako gospodarske kot družbene spremembe, skozi katere je Slovenija šla v zadnjih petdesetih letih. Še danes ima posebno mesto v zavesti Ljubljančanov, saj simbolizira tradicijo in enega prvih sodobnih trgovskih centrov v Sloveniji.
Obiskal jo je princ Charles
Podobno zgodbo ima tudi Nama, ki je bila sicer zgrajena pred Maximarketom. Odprtje Name je bilo 28. aprila 1965, ime Nama pa je bilo okrajšava za Narodni magazin, ki je imel istega leta že 25 prodajaln v večjih slovenskih mestih.
Na mestu današnje veleblagovnice Nama je pred potresom v Ljubljani leta 1895 stal hotel Stadt Wien. Po domače so mu rekli Malič, vanj pa je rad zahajal krog Franceta Prešerna. Po hotelu je leta 1938 češka tovarna obutve tu zgradila svojo veleblagovnico Bata, ki jo je načrtoval arhitekt Franjo Lušičić. V Palači Bata so bile poleg trgovin še pisarne, kinodvorana in kavarna na strešni terasi, v kleti pa celo kopališče.
Tik ob tej modernistični stavbi so leta 1965 za namen veleblagovnice, ki je že delovala v starem objektu, zgradili še novo poslopje, ki sta ga zasnovala arhitekta Miloš Lapajne in Bogdan Fink. Ustvarjalca sta posebno pozornost namenila oblikovanju fasade, ki je oba dela povezala v vizualno celoto, oblikovala pa sta tudi notranjo opremo.
Med stalnimi gosti je bil politik Edvard Kardelj, tam pa so radi nakupovali tudi znani igralci in pevci. V Nami se ob tem radi spomnijo obiska britanskega princa Charlesa leta 1998, na katerega so se pripravili tako, da so pritličje prodajalne uredili v britanskem slogu in ob tem predstavili vse, kar so imeli angleškega v ponudbi.
V času socializma je Nama postala ena glavnih trgovskih verig v Sloveniji, saj je združevala različne trgovske dejavnosti in blagovne znamke. V tem času se je razširila na več lokacij po Ljubljani in tudi po drugih slovenskih mestih, kot sta Maribor in Celje. Veleblagovnica je bila v obdobju Jugoslavije središče za nakupe in eden redkih trgovskih prostorov, kjer je bilo mogoče najti dobrine, ki jih drugje v državi ni bilo enostavno kupiti. Nama res ni bila prva veleblagovnica v Ljubljani, je pa bila prva samopostrežna veleblagovnica v mestu in ena prvih v nekdanji republiki Jugoslaviji.
Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je prišlo do gospodarskih sprememb, ki so vplivale tudi na Namo. Trgovina je prešla skozi različne faze prestrukturiranja in privatizacije, vendar je obdržala svoj zgodovinski pomen in prepoznavnost v Ljubljani. Kljub številnim spremembam v lastništvu in poslovnem modelu je ostala pomemben del mestnega središča.
Kaj bo po prenovi?
V začetku letošnjega novembra je družba Nama napovedala začetek obsežne arhitekturne prenove, ki jo bodo začeli spomladi prihodnje leto. S tem želijo veleblagovnico spremeniti v sodobno nakupovalno središče. Prenova bo obsegala celovito preobrazbo stavbe, »ki jo bo spremenila v sodobno nakupovalno in družabno središče z modnimi, gastronomskimi in drugimi vsebinami«, so zapisali v Nami. Ob tem nameravajo opustiti trgovinsko dejavnost v hčerinskem podjetju Nama IN in odpustiti sedanje zaposlene.
Brigita Lipič iz Naminega sindikata je povedala, da so skupaj z vodstvom podjetja sprejeli novico o nameravani opustitvi trgovinske dejavnosti kot veliko presenečenje in šok. »Zaposleni v Nami smo dolga leta vestno in zanesljivo opravljali svoje delo, zato je odločitev lastnikov nepričakovana. Vodstvo je sindikat in svet delavcev o spremembah obvestilo takoj, z zaposlenimi pa že potekajo individualni razgovori. Za konec meseca imamo predvideno skupno posvetovanje, na katerem bomo pogledali osnutek pripravljenega programa za razreševanje presežnih delavcev. O tem je podjetje obvestilo tudi zavod za zaposlovanje. Obljubili so nam tudi vso podporo pri iskanju novih zaposlitvenih možnosti. Za lajšanje prehoda bodo vzpostavili tudi program za obvladovanje stresa, saj želimo zaposlenim omogočiti čim manj stresen prehod v novo obdobje. Sindikati bomo vztrajali, da imajo zaposleni zagotovljene vse pravice, kot jim pripadajo, in pomoč pri iskanju novih priložnosti. Vodstvo je dalo k temu tudi zavezo,« je pojasnila Brigita Lipič in dodala, da čeprav se zaključuje lepa zgodba Name kot tradicionalne trgovine, so zavezani temu, da zagotovijo pošten in spoštljiv prehod za vse vpletene.
Bogastvo so zaposleni
Nad predvidenim zaprtjem Name, kakršno smo poznali doslej, so bili mnogi kupci razočarani. Med drugim tudi antropolog Dan Podjed, ki je povedal, da nakupovanje oblačil običajno doživlja kot mukotrpno opravilo. »Nadvse nadležno se mi zdi potikanje po veleblagovnicah in nakupovalnih središčih, vlačenje hlač in srajc z obešalnikov ter pomerjanje izbranih reči v garderobi. Še najprijetnejšo nakupovalno izkušnjo imam v Nami, kjer mi na pomoč priskočijo ljubeznive prodajalke. Ko jim pojasnim, kaj potrebujem, me ošinejo s pogledom, razumevajoče prikimajo in mi prinesejo hlače, srajco, suknjič, pas in še kaj, kar potrebujem. Nato stopim v garderobo in si nadenem oblačila, ki so mi skoraj praviloma prav. Potem samo še odgrnem zaveso in se jim pokažem v novih oblačilih. Včasih zadovoljno pokimajo, tu in tam pa se jim nakremži obraz in mi odkrito priznajo, da mi oblačila vendarle ne pristajajo najbolje, ter mi priporočijo, naj raje poskusim kaj drugega, kar pogosto že držijo v roki. In tako je letnega nakupa oblačil zame konec po približno pol ure. Kot slišim, je podobno tudi na drugih oddelkih, na primer na oddelku s kozmetiko in ženskimi oblačili. Neka znanka mi je povedala, da je bila že povsem obupana ob nakupovanju in pomerjanju modrca. Njeno preklinjanje in hlipanje v preoblačilnici je slišala prodajalka. Vprašala jo je, ali ji lahko pomaga. Ko je ženska odgrnila zaveso in ji pokazala, kakšne so njene mere, jo je vešče premerila z očmi in ji brez dodatnih vprašanj prinesla nedrček, ki ji je bil kot ulit,« je povedal Podjed.
Dodal je, da je vsakomur, ki se je kdaj znašel v podobni situaciji, jasno, zakaj so največji Namin zaklad prodajalke, ki niso na delovnem mestu zgolj zato, da zlagajo oblačila in zdolgočaseno pogledujejo v zaslon telefona, temveč jemljejo svoje delo resno in odgovorno. »Zato iskreno upam, da bo napovedana prenova te veleblagovnice, ki je dejansko 'samo ena', kot je zagotavljal nek njen slogan, vključevala ohranitev tega bogastva, to je znanja in izkušenj prodajalk, ki postavijo obiskovalca v središče. Ta pa zanje ni zgolj kupec, stranka ali klient, temveč dejansko človek.«
