V Sloveniji imamo osem aktivnih glasbenih terapevtk, ki med drugim pomagajo tudi osebam z demenco. Mihaela Kavčič je v domu starejših opravljala večmesečno prakso in je delala tudi s skupino oseb z demenco. Med njimi je bila gospa z začetno fazo demence, ki je bila tam že slabi dve leti, vendar se nekako ni vključila v domsko dogajanje. Tudi na prvih srečanjih skupine ni bila v neposredni bližini. Običajno se je usedla precej daleč in jih samo opazovala.
»Vsakokrat sem jo povabila, naj se nam pridruži, vendar je vztrajala pri svojem. Dodala je, da smo jo verjetno s kom zamešali, ker ona niti ne poje niti ne igra … In vendar je enkrat, že po koncu srečanja, ko sem že pospravljala glasbila in poplesovala po sobi, pripevala moji melodiji. Zelo tiho in nežno. Ob skupni mizi se nam je pridružila šele na osmem srečanju. Sčasoma je na moje povabilo izbrala kako glasbilo, vzpostavila očesni kontakt z mano in drugimi v skupini, prepevala in pripovedovala o svojih izkušnjah. Ko se je njeno stanje demence poslabšalo, sem jo spremljala z glasbo. Po dvajsetih glasbenoterapevtskih srečanjih je bila bolj samostojna, poiskala si je družbo, ki si jo je tako želela, vključila se je v gospodinjsko skupino na oddelku. Vse to, kljub napredujoči demenci in navideznim oviram. Tudi zato, ker je na srečanjih dobila priložnost, da je bila videna, slišana, začutena. Skozi glasbo in v glasbi,« o le enem od primerov pomoči, ki jo omogoča glasba, pripoveduje Mihaela Kavčič, ki je imela srečo, da ji je bila glasba »položena v zibelko«.
V Sloveniji je sicer 13 glasbenih terapevtk, ki so študij zaključile na trenutno edinem izobraževalnem inštitutu za glasbeno terapijo pri nas, Inštitutu Knoll – inštitutu za glasbeno terapijo in supervizijo. Poleg njih je v Sloveniji še nekaj glasbenih terapevtov, ki so se izobraževali v tujini, a tudi te preštejemo na prste ene roke. Aktivno delujočih je osem.
Igranje, petje, poslušanje ...
Glasba ima pomembno vlogo v našem vsakdanjem življenju. Razlog za uporabo glasbe v terapevtske namene je dejstvo, da glasba zagotavlja sredstvo za neposredno sporočanje vsebine na neverbalen način in ima neposreden dostop do človekovega čustvenega in podzavestnega sveta. Pri glasbeni terapiji terapevt z uporabo glasbe klientom nudi varen prostor, kjer se lahko srečajo s svojo stisko, jo izrazijo, preoblikujejo in ozdravijo.
»Glasbeni terapevti delamo s širokim spektrom klientov in smo, z uporabo glasbenoterapevtskih tehnik, osredotočeni na trenutne potrebe posameznika ter razvoj njegovih sposobnosti na več ravneh: fizični, socialni, čustveni, intelektualni, komunikacijski in duhovni,« Mihaela Kavčič strokovno razloži to posebno terapijo, kjer so v ospredju spodbujanje samoizražanja, izboljšanje stika s samim seboj in okolico, pridobivanje pozitivnih izkušenj, ustvarjalno glasbeno udejstvovanje, senzomotorična in kognitivna aktivacija ter izboljšanje kakovosti življenja.
Glasbena terapija lahko poteka individualno ali skupinsko, običajno enkrat tedensko, časovno od pol ure do ene ure, odvisno od zmožnosti in potreb klientov. V aktivni glasbeni terapiji sodelujeta tako klient kot glasbeni terapevt; igrata, pojeta, poslušata, se pogovarjata, če je to mogoče. Za vključitev v glasbeno terapijo ni potrebno predhodno glasbeno znanje. Izbor raznovrstnih preprostih glasbil namreč omogoča izražanje vsakomur, četudi nima posebnega glasbenega predznanja.
Običajno se glasbenoterapevtsko srečanje začne z uvodno pesmijo, ki vključuje pozdrav za vsakega od prisotnih, in zaključi z zaključno pesmijo. Vmes je prostor za improvizacijo. Vse izhaja iz počutja osebe, ki je vključena v terapijo. Terapevt je tisti, ki omogoča varno okolje, ni pa tisti, ki predlaga pesmi (čeprav to občasno naredi), ki najbolj glasno poje, da bi udeležence pritegnil k sodelovanju … Pesmi predlagajo klienti, pri čemer jih glasbeni terapevti podpirajo. »Zelo pomembno je dovoliti tudi tišino, odmaknjenost,« pristavi Mihaela Kavčič in se vrne k primerom oseb z demenco. Ta bolezen spremeni človeka v celoti, njegov čustveni svet, svet zaznav, razumevanje, način funkcioniranja. Osebe z demenco se vračajo v tisti del preteklosti, kjer so se dobro počutile. Če se vrnejo v del preteklosti, v katerem se je zgodila izguba oziroma primanjkljaj, se zataknejo. Simboli, rituali dajejo osebam z demenco varnost, vrednost, koristnost. Vse to je še posebej mogoče v glasbi, saj je sama ritualna, ima svoj ritem … Ne gre nujno za pesmi iz otroške, mladostniške dobe. Gre za pesmi, ki so za osebo z demenco imele (in še vedno imajo) poseben pomen. »Osebe z demenco ob znani pesmi običajno takoj 'pritegnejo zraven', kot radi rečemo, ko se nekdo pridruži petju. To je jasno videti tudi v njihovem izrazu – nasmehu, vedrini, vzravnanosti, energiji, tudi solzah, ploskanju ...«
Mednarodni simpozij v Brežicah
V tujini je glasbena terapija običajna podporna terapija v psihiatriji. To je tudi eno od področij, kjer se je glasbena terapija pred desetletji pravzaprav začela uporabljati v klinični praksi. »Vendar ni vsaka uporaba glasbe že glasbena terapija. Ni vsak, ki ob sebi zbere skupino ljudi in z njimi posluša glasbo ter govori o doživljanju, zaznavi v telesu, glasbeni terapevt, čeprav je oblika dela precej podobna receptivni glasbeni terapiji. Kot ni slikar vsak, kdor naslika sliko, in ne zdravnik, kdor je osnovno oskrbel rano. Za izvajanje glasbene terapije je potreben študij, ki vključuje znanja s področja psihologije, psihiatrije, medicine, nevroznanosti, komunikacije, glasbe,« razloži sogovornica.
ZGTS v začetku septembra v Brežicah organizira generalno skupščino Evropskega združenja za glasbeno terapijo in dvodnevni mednarodni simpozij z naslovom »Srečanja v glasbi: glasbena terapija – kje smo in kam gremo?«, na katerem se bodo srečali glasbeni terapevti iz 32 evropskih držav. Na simpoziju bodo predstavili glasbeno terapijo in tudi druge umetnostne terapije, namenjen pa je vsem, ki glasbo kakorkoli vključujejo v svoje delo: zaposlenim v šolah, zdravstvu, na socialnem področju in v drugih okoljih.
