»Rodil sem se v gospodovem letu 1664. na dan sv. Izidorja, in sicer ravno tu na Visokem. Oče mi je bil Polikarp Khallan, tudi Khallain, lastnik dveh kmetij na Visokem ...« Tako zapiše Ivan Tavčar v prvih vrsticah Visoške kronike, pripovedi o Kalanovem rodu na Visokem v Poljanski dolini. V njej nas popelje v neke davne čase, v družbo Izidorja, njegovega brata Jurija, očeta Polikarpa in Agate, ki jo obtožijo čarovništva, nočnega jahanja prašičev in pošiljanja toče nad rodovitno dolino. Ker je pisatelj zgodbo umestil v okolje Poljanske doline in Škofjo Loko, se zdi, kot da bi lahko bilo vse res, a med odkrivanjem, kako, kje in kdaj je zgodba nastala, smo ugotavljali, da je bilo morda vse res, morda tudi ne. Drži pa zagotovo: navdih za zgodbo je pisatelj Ivan Tavčar dobil v čisto pravi in zelo težki črni skrinji. Našel jo je na dvorcu, potem ko sta ga leta 1893 z ženo Franjo Tavčar odkupila od potomcev Kalanovega rodu.
Visoška kronika je pripoved o zgodovini, domoljubju, ljubezni in pokori. Na Visokem spremljamo očeta Polikarpa, ki se s tridesetletnih vojn vrne z veliko grehi in travmami, ter odraščanje njunih dveh sinov Izidorja in Jurija, ki jima je usoda namenila, da bosta vse življenje opravljala pokoro za očetove grehe. Zaradi grehov pade v vodo celo Izidorjeva ženitev, saj mora po navodilu umirajočega očeta Polikarpa poskrbeti za Agato, vnukinjo Jošta Schwarzkoblerja, po katerega zakladu in življenju je bil Polikarp segel, ko se je z vojn vračal domov.
Pečat Kalanove rodbine
Ko smo stopili skozi velika masivna lesena vrata dvorca na Visokem in pod obokanim stropom iskali Polikarpove in Izidorjeve sledi, je bilo jasno, zakaj je imel Izidor pri krstu osem botrov. Dvorec je še danes mogočna stavba. »Rodbina Kalanovih je tukaj gospodarila kar nekaj stoletij, bili so kmetje, podložni freisinškim škofom, a z eno posebnostjo: bili so zelo sposobni, gospodarni, ukvarjali so se s preprodajo vina iz Primorske, o čemer izvemo tudi v Visoški kroniki,« razloži zgodovinarka in kustosinja Loškega muzeja Biljana Ristić. Odpelje nas v najstarejši del dvorca, med zidovje iz 17. stoletja, kjer so nemara nekoč res stopali Izidor, Jurij in Polikarp.
Glede na to, kako pogosto so dvorec v zgodovini prenavljali, dograjevali in spreminjali, je težko reči, natanko katere prostore je pisatelj izbral za kraj dogajanja. »Imamo klet, imamo sobo, ki je bila v času Ivana in Franje Tavčar jedilnica, danes pa je poročna soba ... Mogoče je imel pisatelj v mislih ta dva prostora, ni pa nujno,« se nasmehne sogovornica.
Skrinja brez cekinov
Kakor koli, domišljijo nam buri vsebina skrinje, v kateri je Polikarp hranil prislužen in naropan vojni plen ter na njej celo spal, da mu je ne bi ukradli. Podobno kot nekoč mladi Izidor smo radovedni, ali so bili v njej res zlatniki. Izidorja je radovednost stala odsekan prst, nas zgolj napeto zgodbo. Zgodovinarka znova skomigne, nič kaj sočnega ni bilo v njej, zlasti ne zlatih Polikarpovih cekinov. Ko pozneje v Loškem muzeju, kjer hranijo skrinjo, skušamo neuspešno dvigniti njen pokrov, se zdi, da je bil Polikarpov strah pred krajo malce pretiran. Skrinja je težka, da je pet mož ne premakne ...
»V njej je bil družinski arhiv Kalanove rodbine. Kar sem ga imela priložnost pregledati, gre večinoma za poslovne listine, sodne spise, sezname dolžnikov ...« zgodovinarka razblini upe o polni skrinji cekinov. »Ni jih bilo, sta pa bili skrinja in njena vsebina pisatelju več kot očitno v navdih, da je posegel v to zgodbo in jo s kar nekaj umetniške svobode in domišljije prenesel v literarno delo. Seveda je zgodba vpeta v zgodovino tega okolja, marsikaj drži, a zelo težko bi rekli, kateri lik iz Visoške kronike je povzet po resnični osebnosti.
Ko listamo po generacijah gospodarjev dvorca in njihovih družinah, med njimi najdemo tudi Izidorje in Jurije, a zelo težko bi rekli, koga je imel Tavčar v mislih, ko je oblikoval svoje like. Prvi gospodar visoške rodbine Kalan je bil Filip in ne Polikarp. Katere Filipove lastnosti je Tavčar posodil Polikarpu – hm, to pa ostaja skrivnost literarnega ustvarjanja,« se ne da sogovornica. V dvorcu še vedno hranijo nekaj pohištva in posodja iz časa Kalanove rodbine, v kotu stoji črna kuhinja iz tistega časa.
Polikarp se vrača
Danes je dvorec v lasti občine Gorenja vas - Poljane in še kako družbeno ter kulturno živ. Vodi ga Martina Ambrožič Tušar. »Tavčarjeva dela v naših krajih še vedno puščajo močan pečat. Posebno Kulturno društvo dr. Ivana Tavčarja iz Poljan in Turistično društvo Žirovski Vrh izjemo lepo oživljata njegova dela. Zapisali in uprizorili so Visoško kroniko v poljanskem narečju, po njihovi zaslugi se Polikarp, Ivan Tavčar ter Janez in Meta iz Cvetja v jeseni še vedno vračajo na visoški dvorec. Vedno ko pridejo, smo jih zelo veseli, pa tudi ljudje so navdušeni ob teh uprizoritvah. Ko pride Polikarp, obiskovalce s svojim glamuroznim nastopom pozdravi pred vhodom v dvorec in jim pove zgodbo Visoške kronike. Ivan Tavčar pogosto obišče in nagovori mladoporočence, ki se odločijo zvestobo obljubiti na visoškem dvorcu. Na koncu vsakemu paru pove, da bo zapisal tudi njuno zgodbo, ki bo lepa in ne žalostna,« sedanja dvorna gospodarica pripoveduje, da so Tavčarjevi liki in on sam močno zaznamovali Poljansko dolino in tudi prispevali k njeni prepoznavnosti.
Iz zapuščine Kalanovega rodu na dvorcu črpajo tudi kulinarični del ponudbe, saj je zadnja gospodarica Ana Kalan zapustila bogato kuharsko zapuščino in recepte za različne priložnosti. Na ognjišču tako še vedno kuhajo terjak, čaj iz zrelih bezgovih jagod, ki se mora zelo počasi kuhati, nekateri pravijo, da tri dni in tri noči, postati mora tako gost kot med. Iz vitrine ponudijo Tavčarjevo, Metino in Kosmovo (tako se je reklo domačiji, kjer se je rodil Tavčar) tortico, za ljubitelje koktajlov pa imajo kakopak Cvetje v jeseni, Visoško kroniko in Polikarpa – prvega z bukovim likerjem in sirupom travniške kadulje, drugega s tepkovcem in koprivnim sirupom. Polikarp, no, ta je najbolj trpek, pripravijo ga z lokalnim viskijem.
Namesto ječ kvadratna zaplata trave
Tako kot se zgodba Visoške kronike v drugem delu počasi seli v Škofjo Loko, smo se tja preselili tudi mi. Pot, ki jo je Izidor s konjem prejezdil v nekaj urah, z avtom opravimo v 15 minutah. V starem jedru Škofje Loke si brez težav zamišljamo tedanji čas, zabavno se je poigravati z mislijo, za katerimi vrati so bile krčme, kjer so tedanji loški in poljanski gospodarji razpravljali o letini, dajatvah in seveda tudi čarovnicah. Spomnimo: Agata na Visoko prinese novo življenje in vedrino, a le, dokler je zavrnjeni in užaljeni hlapec ne obtoži čarovništva. Takrat občuti temačnost loških ječ in javno sojenje na mestu, kjer se Sori zlivata v eno. Majhnih, temačnih in srhljivih ječ, kamor so zapirali čarovnice in druge zlikovce, danes ni več. Namesto »jetniškega« osrednjega grajskega stolpa danes na grajskem dvorišču raste kvadratna zaplata trave.
Biljana Ristić pojasni, da so loški grad leta 1890 prevzele uršulinke in ga temeljito obnovile. Ker so potrebovale prostor, so osrednji stolp porušile. Danes za mogočnimi zidovi gradu, kjer se je v Tavčarjevi pripovedi oglasil tudi Izidor, da bi izprosil pomilostitev Agate, hranijo nekaj pohištva iz Kalanove rodbine, v Tavčarjevi sobi pa najdemo tudi tabernakeljsko mizo, eno od Tavčarjevih pisalnih miz. Je ravno na tej nastajala Visoška kronika? Kdo ve!
Z grajskih soban je lep pogled na Škofjo Loko in na klanec, po katerem so Agato na sodni dan v vozu odpeljali do sotočja obeh Sor. Pisatelj še opisuje travnike, ki se pnejo na njunih bregovih, danes so tam parkirišča, vrtički, odlagališče odpadnega materiala in zapuščena hiša, ki so jo nedavne poplave docela uničile. Z mostička čez Selško Soro pa si človek zlahka predstavlja, kako Agata brede skozi reko, zadržuje dih, ko jo spodnese, in olajšano vdihne, ko se Jurij ojunači, skoči v vodo in jo reši. Ta trenutek je domači kipar Tone Logonder ovekovečil v kipu, ki stoji pred škofjeloško Namo, Tavčarjevi junaki Visoške kronike pa tudi sicer živijo naprej: novembra je bila na odrskih deskah Loškega odra predstava Agata Visoška, po Agati se imenuje vrtec v Poljanah, po Škofji Loki vozita električna minibusa z imenoma Jurij in Agata, v zadnjem času Agata znova postaja priljubljeno ime in ni presenetljivo, da na Gorenjskem živi največ Agat glede na število prebivalcev.
Visoška kronika v narečju
Goran Šušnjar ni Poljanec, pa vendar o ljubezni Poljancev do Tavčarjevih del ve veliko. Je predsednik tamkajšnjega Kulturnega društva dr. Ivana Tavčarja Poljane. Ob 100-letnici objave Visoške kronike so jo na oder postavili v domačem poljanskem narečju. To, da so Tavčarjevo Cvetje v jeseni leta 1973 na filmski trak posneli v gorenjščini in ne v poljanščini, namreč ostaja njihova velika lokalna bolečina. Visoško kroniko je v domač jezik priredil prav tako domači ljubiteljski igralec in režiser, sicer pa tudi družinski zdravnik Andrej Šubic, ki je za nameček nastopil še v vlogi Polikarpa. Lik se je tako prijel, da še danes sem in tja skoči v njegovo opravo.
Predstava je na Čufarjevih dnevih odnesla nagrado publike, ravno v teh dneh pa slavi predstava Agata Visoška v izvedbi Loškega odra, ki je na letošnjih Čufarjevih dnevih prejela plaketo za najboljšo predstavo. Ko Šušnjar razmišlja, prešteva nagrade, proslave in angažmaje, je jasno, pravi, da so za poznavanje Tavčarjevih del med domačini največ naredila domača ljubiteljska društva in ne etablirana kultura, še manj država. Tavčar jih druži ob večerih na skupnih vajah, na prireditvah, predavanjih, proslavah ... »Lani smo praznovali Tavčarjevo leto, ki pa je bilo z državne strani kar malce prezrto,« skomigne sogovornik, »če se država Tavčarja spomni le ob stoletnicah in drugih okroglih obletnicah, mi mislimo nanj vsak dan, vsako leto. Čeprav se mogoče detajli in podrobnosti tudi pri nas izgubljajo, pa bo veljalo: Poljanci so izjemno ponosni, da je Tavčar naš rojak.«
Ob koncu pogovora nam zaupa še eno zanimivost: poleti so bili na Visokem ameriški študentje in spoznavali Tavčarja ter njegova dela, kar pomeni, da Tavčarjeva slava in ohranjanje spomina nanj kljub vsemu odmevata tudi mednarodno.
