Agonija svojcev pokojnih potnikov, ki so se usodnega 27. septembra 1994 v poznopopoldanskih urah Talinu vkrcali trajekt MS Estonia, tudi tri desetletja kasneje ni dočakala epiloga: 28. septembra 1994 se je v Baltskem morju zgodil najhujši brodolom v Evropi po 2. svetovni vojni, ki je zahteval življenje 852 ljudi. Tudi na današnji dan, ko so v Estoniji in na Švedskem obeležili 30. obletnico tragedije, svojci ostajajo brez odgovorov, saj nista znana ne vzrok nesreče ne krivec zanjo. Med 852 žrtvami brodoloma je 461 Švedov in 237 Estoncev. Srečnežev, ki so tragedijo preživeli, je le 137.
Trajekt je 28. septembra 1994 z 989 ljudmi na krovu izplul iz estonske prestolnice Talin v švedsko glavno mesto Stockholm. Vremenska napoved usodnega večera je napovedovala razburkano morje, vendar je šlo po besedah izkušenih morjeplovcev za povsem običajno jesensko nevihto nad Baltskim morjem. Plovba na relaciji Talin - Stockholm je bila daleč od običajne.
Več pokov in vdor vode
Kaj se je usodne noči dogajalo? Po izpovedih preživelih potnikov so okoli 1. ure zjutraj začutili niz močnih pokov, ko se je ladja borila z valovi in hitro je krova, kjer so bila parkirana vozila, začela prekrivati voda. V nekaj minutah se je trajekt začel močno nagibati na desni bok, zaradi česar večina potnikov ni mogla pobegniti z ladje, kaj šele doseči rešilne čolne, poroča estonianworld.com. O bliskovitosti dogajanja in kaosu med ljudmi priča podatek, da je trajekt, poln ljudi in vozil, pod valovi pred obalo Finske izginil v manj kot eni uri. Ko so reševalne ekipe v temnih, mrzlih vodah dosegle lokacijo, je bil že pod površjem ...
Uradna estonsko-finsko-švedska komisija, ki je preiskovala okoliščine nesreče, je leta 1997 objavila 230 strani dolgo poročilo, v katerem je kot glavne vzroke za brodolom navedla tehnično napako na ladji, silovitost nevihte in človeško napako, predvsem počasen odziv članov posadke na nesrečo, navedbe povzema STA. Zapisali so, da je trajekt potonil, ker se je odtrgal ščitnik na premcu trajekta, zaradi česar je v plovilo hitro vdrla velika količina vode. Ščitnik je bil tudi edini del ladje, ki so ga našli takoj po nesreči. Nemško podjetje Meyer Werft, ki je zgradilo ladjo, je nesrečo pripisalo slabemu vzdrževanju trajekta.
V 30. letih se je o vzroku za tragično nesrečo spletla vrsta teorij zarote, ki segajo od od eksplozije na ladji do prevoza vojaške opreme in trčenja s podmornico. Ugibanja je še podžgal dokumentarni film Estonia - Fyndet som ändrar allt (Estonija - najdba, ki spremeni vse) iz leta 2020, v katerem je filmska ekipa pod vodstvom švedskega novinarja Henrika Evertssona na razbitino spustila potapljaškega robota. Na desni strani ladijskega trupa so odkrili prej neznano luknjo, veliko več metrov. Režiserja Evertssona in člana ekipe Linusa Anderssona je leta 2019 doletela aretacija, po obsodbi na sodišču v švedskem Göteborgu leta 2022 pa tudi plačilo globe, ker sta s potapljaškim robotom na daljinsko upravljanje posnela razbitine trajekta, ki je sicer z zakonom razglašen za grob žrtev.
Oblasti so sicer začele z novimi preiskavami na morju in lani je bilo objavljeno prvo vmesno poročilo s predhodnimi ocenami, ki načeloma ne postavlja pod vprašaj ugotovitev iz leta 1997, še poroča STA. Po ugotovitvah preiskovalcev na ladji ni bilo znakov eksplozije ali trka z ladjo ali drugimi plavajočimi predmeti, luknjo, ki jo je odkril dokumentarec, pa naj bi povzročil trk trajekta ob trdo skalo na morskem dnu.
Predsednik Fundacije za žrtve in njihove svojce Lennart Berglund, čigar svakinja je umrla v nesreči, je pred letošnjo spominsko slovesnostjo opozoril na ugotovitev komisij iz Švedske in Estonije, da ladja ni bila primerna za plovbo, ko je 27. septembra 1994 zapustila Talin, zato sprašuje, kdo je odgovoren za to, da je Estonia kljub temu plula.Švedska vlada kljub večkratnim zahtevam preživelih in svojcev pokojnih ni držala obljube o dvigu ladje ali iskanju trupel v razbitinah. Namesto tega so Estonio z zakonom razglasili za grob žrtev, ujetih v razbitinah. Odgovora ni dobil. Ob letošnji obeležitvi tragedije v estonskem Voruju pa se je estonski predsednik Alar Karis zavzel za ohranjanje spomina, a obenem pozval vse, naj se pomirijo s seboj in s tem, kar se je zgodilo. Na drugi strani je švedski kralj Karl XVI. Gustaf v Stockholmu izpostavil, kako pomembno je, da se spominjamo in počastimo žrtve, preživele in vse njihove sorodnike ter se iz nesreče nekaj naučimo – zato, da se kaj podobnega ne bi nikoli več ponovilo.
