Z bližanjem dne odločitve, ko bodo ameriške volivke in volivci izbrali novega predsednika ali predsednico, narašča tudi nervoza v obeh taborih. Ali bo zmagala demokratska ali republikanska vizija prihodnjega razvoja ZDA, bo, če zaradi tesnega volilnega izida ne bo večjih zapletov pri štetju glasovnic, znano kmalu po 5. novembru.
Letošnja predsedniška bitka je vse prej kot dolgočasna – in še zdaleč niti blizu zaključka. Spomnimo se le za demokrate katastrofalnega predsedniškega soočenja med aktualnim predsednikom Joejem Bidnom in republikanskim kandidatom Donaldom Trumpom, julijskega atentata na Trumpa na shodu v kraju Butler v Pensilvaniji, odstop Bidna od predsedniške kandidature in nominacija aktualne podpredsednice Kamale Harris ter poskusa atentata na Trumpa pred tednom dni, ko je tajna služba na igrišču za golf v West Palm Beachu še pravočasno v Trumpovi bližini opazila in aretirala moškega, ki je pred tem odvrgel rusko avtomatsko puško AK-47. Gre za 58-letnega Ryana Wesleyja Routha, ki prihaja iz Greensbora v Južni Karolini in živi na Havajih. Nekdanja soseda, ki ga pozna dve desetletji, je Routha označila za »čudaka«, nekateri drugi z njim raje niso imeli nobenega opravka. Nihče pa gorečemu podporniku Ukrajine v vojni proti Rusiji ni pripisoval, da bi bil kljub čudaštvu sposoben atentata na nekdanjega predsednika.
Napadalcu je sprva z avtom uspelo pobegniti agentom tajne službe, vendar ni prišel daleč in se aretaciji tudi ni upiral. Preiskovalci so na bližnji ograji odkrili tudi nameščeno kamero gopro, kar kaže, da je nameraval napad tudi posneti. Na lokaciji so odkrili še drugo polavtomatsko orožje sovjetske izdelave. Kot še ugotavljajo preiskovalci, je Routh, opremljen z zalogami hrane, kar 12 ur preživel v grmovju ob igrišču in čakal na priložnost za strel. Ki je ni dobil in mu ni uspelo izstreliti niti enega naboja.
Slabo prikrita nejevolja
Še pred nedeljskim poskusom atentata je bila predsedniška kampanja precej razburkana. Na predvečer terorističnih napadov na WTC 11. septembra po ameriškem času sta se pod okriljem televizijske hiše ABC News v Filadelfiji prvič besedno in iz oči v oči soočila Kamala Harris in Trump. Pričakovanja so bila velika, analitiki so hiteli v napovedih, da bo soočenje morda odločilo tudi o končnem zmagovalcu volitev.
Kdo se je torej odrezal bolje? V nedeljo objavljena anketa ABC/Ipsos je pokazala, da je po mnenju 58 odstotkov Američanov zmagovalka Harrisova, medtem ko se je 36 odstotkov vprašanih odločilo za Trumpa. Prej v širši ameriški javnosti nekoliko slabše prepoznavna podpredsednica, ki v Bidnovi administraciji ne igra vidnejše vloge, je po soočenju tudi bolj prepoznavna med volivci: okoli 37 odstotkov vprašanih ji je po soočenju bolj naklonjenih, dobra petina vprašanih manj. Za približno 38 odstotkov razlike pred soočenjem in po njem ni.
Soočenje je bilo tudi prvo osebno srečanje Trumpa in Harrisove. Uvodoma se je Kamala Harris odpravila proti Trumpu, se z njim rokovala in se predstavila, ta ji je zaželel, naj se zabava. Ob slabovoljnem Trumpu je sicer Harrisova delovala kot kandidatka, ki se med soočenjem bolj zabava. Trump, ki nima najboljšega odnosa z ženskami, ki mu ugovarjajo, je bil med televizijskim soočenjem vidno razdražen, izogibal se je tudi očesnemu stiku z demokratsko tekmico in večkrat zavzel zanj neobičajno obrambno držo. To ni ušlo gledalcem. Nasprotno je Kamala Harris večino časa gledala v nasprotnika, se pogosto nasmehnila, tudi smejala ali nezaupljivo zmajevala z glavo med poslušanjem Trumpovih odgovorov. Kamala Harris, ki se je v preteklosti kalila tudi kot tožilka, mu je s svojimi izjavami »zlezla pod kožo«.
Igre številk
Zanimanja za letošnje volitve, na katerih si drugič v zgodovini stojita nasproti ženska kandidatka iz vrst demokratov in nekdanji predsednik, ki bi se rad vrnil v Belo hišo, je veliko. To dokazujejo tudi številke prvega – in kot kaže, edinega – televizijskega soočenja obeh kandidatov v organizaciji televizijske hiše ABC News v Filadelfiji: 90 minut dolgo debato je po državi prenašalo 17 televizijskih postaj, v živo pa jo je spremljalo več kot 67 milijonov ljudi, od tega je debato na ABC News gledalo okoli 19 milijonov ljudi. Gre za najbolj gledano soočenje v zadnjih 16 letih na kateri koli televizijski mreži, so ob tem sporočili iz omenjene televizijske mreže. K tem številkam velja prišteti še oglede na kanalih, kot je youtube: na youtube kanalu televizijske mreže ABC je pod posnetkom soočenja zabeleženo že prek 13 milijonov ogledov, skoraj 12 milijonov na youtube kanalu časnika The Wall Street Journal in še bi lahko nadaljevali. Le za primerjavo: junijsko debato v Atlanti med tedanjim kandidatom demokratov Bidnom in Trumpom je spremljalo 51,3 milijona gledalcev.
Sicer pa je rekordno gledanost s 84 milijoni gledalcev doseglo prvo soočenje predsedniških kandidatov leta 2016, ko sta si nasproti stala nekdanja državna sekretarka Hillary Clinton in Trump. Pred tem je za najbolj spremljano veljalo soočenje iz leta 1980 med nekdanjima predsednikoma Jimmyjem Carterjem in Ronaldom Reaganom, ki si ga je ogledalo 80 milijonov ljudi.
Laž o prišlekih, ki jedo pse in mačke
V dneh po zadnjem soočenju na spletnih družbenih omrežjih odmeva predvsem Trumpova lažna trditev, da haitijski priseljenci v mestu Springfield v Ohiu jedo mačke, pse in druge domače ljubljenčke. Trump je še enkrat dokazal, kako zelo ohlapen je njegov odnos do resnice in dejstev. Dokazov, da bi Haitijci jedli domače ljubljenčke, ni – kar pa v svetu družbenih omrežij ne preprečuje širjenja teh lažnih trditev. Šaljivi kratki posnetki (memi) s psi in mačkami, ki zgroženo poslušajo ali se kako drugače odzivajo na Trumpove besede, so v teh dneh preplavili družbena omrežja.
Kako se je torej delavsko mestece Springfield v osrčju ameriškega srednjega zahoda znašlo v središču predsedniške kampanje? Enostavno. Vprašanje priseljevanja je eno osrednjih vprašanj republikanske stranke in Trumpove predsedniške kampanje – tudi s podporo republikanskim idejam naklonjenih medijev, ki Američane svarijo pred priseljenci iz Venezuele, s Haitija, iz Kolumbije, Mehike in od drugod ter jih strašijo, da jih bodo prišleki nadomestili, jim ukradli službe, zemljo in domovino.
Springfield je še eno v nizu nekdaj cvetočih industrijskih mest, kjer se je po letu 2000 število delovnih mest v proizvodnji prepolovilo, domačini pa so se začeli odseljevati. Da bi okrepili lokalno ekonomijo, so mestne oblasti pripravile program, ki je v mesto privabil delodajalce s področij, kot so logistika, mesnopredelovalna industrija, proizvodnja čipov … Ob odprtju novih delovnih mest je hitro postalo jasno, da v mestu manjka delavcev, zato so leta 2014 na široko odprli vrata priseljencem. Prvi begunci s Haitija, države, ki ji deloma vladajo brutalne kriminalne tolpe, politične razmere pa ostajajo nestabilne, so začeli prihajati leta 2018. Do začetka letošnjega leta so jih v Springfieldu, ki šteje slabih 60.000 ljudi, našteli od 15.000 do 20.000.
Z močnejšim pritokom beguncev s Haitija so v mestu naraščale tudi napetosti, saj del prebivalstva prišlekom ni bil naklonjen, kar so med predsedniško kampanjo z veseljem pograbili republikanci in njihovi podporniki, kot je lastnik družbenega omrežja X Elona Muska. Čeprav prijav o Haitijcih, ki naj bi jedli domače pse in mačke, mestne oblasti niso prejele, to ni ustavilo širjenja neosnovanih govoric iz podzemlja interneta, ki sta jih pred svetovnim občestvom ponovila tako Trump kot tudi njegov izbranec za podpredsedniški položaj J. D. Vance. Gre za »memefikacijo« politike, ko kratki simbolni posnetki ali slike (memi) prevladajo nad tehtnejšimi političnimi razpravami z vsebino, je ob tem v britanskem Guardianu zapisal pisatelj, predavatelj in televizijski voditelj Kenan Malik.
Ali bodo Trumpu šaljive podobe in posnetki, ki ga prikazujejo tudi kot zaščitnika domačih ljubljenčkov in hkrati demonizirajo skupino priseljencev, prinesli ali odnesli glasove, je danes, ko vse več volivcev oblikuje mnenje na podlagi deljenih smešnih videoposnetkov in kratkih novic na omrežju tiktok, nemogoče napovedati.
