Tadej Beočanin občino Ajdovščina vodi deseto leto. Prevzel jo je dve leti po zlomu gradbene družbe Primorje, ki je globoko zarezal v vse pore družbe in sprožil številne alarme. A le desetletje pozneje se je število njenih prebivalcev povečalo za 12 odstotkov, število delovnih mest zraslo za 62 odstotkov, njihova podjetja ustvarijo četrtino vsega dobička v regiji, imajo pozitiven naravni in selitveni prirast. Za potrebe gospodarstva bi v tem trenutku potrebovali 60 hektarjev novih površin, še 40 za stanovanja in preostali razvoj mesta. Položnice za javne storitve kljub temu v tej občini ostajajo med desetino najcenejših.
Številke torej, ki vam jih marsikateri župan zavida. Ampak če smo čisto iskreni: koliko lahko na tak razvoj vpliva občina in koliko je posledica širših dejavnikov, ki so se sestavili pod srečno zvezdo?
»Drži, vsi kazalniki nam kažejo bliskovit razvoj, z vidika občanov smo najbolj zadovoljni, da se iz leta v leto pomembno dviga tudi kazalnik kakovosti življenja v občini. Res je občina pred leti prišla do ključnega razmisleka, da je temelj blaginje uspešno gospodarstvo, in mu namenila veliko podporo, zlasti v obdobju po stečaju Primorja smo gospodarstvu ponudili marsikaj, da bi pospešili njegov nadaljnji razvoj. Občina lahko torej marsikaj spodbudi, drži pa tudi, da je razvoj na nekem območju posledica številnih dejavnikov. Brez pogumnega, prodornega in ciljno usmerjenega gospodarstva bi bila naša pomoč veliko premalo.«
Verjamem, da se vsi župani zavedajo pomena vlaganja v gospodarstvo, a verjetno je zelo različen učinek, ali obrtno cono ponudite vi ali županja Kostela. Kako pomembna je lokacija?
»Lokacija zagotovo prispeva k odločitvi posameznega podjetja, kam bo umeščalo proizvodnjo in razvoj. Eno je širša geografska umeščenost, kot so priključki na hitro cesto, bližina pristanišča in pomembnejših logističnih centrov, poleg pa so seveda še drugi dejavniki. Kot zanimivost lahko povem, da se je podjetje, ki v naši občini ustvarja najvišjo dodano vrednost, za lokacijo v Ajdovščini odločilo zaradi kakovostne pitne vode. Je njihova pomembna surovina, in ker jim je ni treba dodatno prečiščevati, s tem veliko prihranijo. Lahko torej pritrdim: ne bo se vsako podjetje odločilo za vsako okolje.«
Se vam je zaradi nekaj uspešnih zgodb in dobrega glasu med gospodarstveniki zgodila snežena kepa?
»Zgodila se nam je in še vedno se veča. Kot občina se maksimalno trudimo tej kepi omogočati progo za nadaljevanje poti in dovolj snega.«
Si želite, da se ta kepa vendarle nekje ustavi, ali jo puščate nenadzorovano naprej?
»Vsak prostor ima svoje omejitve in niti približno si ne želimo vsega prepustiti naključju. V največji možni meri razvoj tudi usmerjamo, kot občina imamo vpliv na razvoj podjetij, ki so že tu, in vpliv na prihod novih podjetij. Imamo zelo jasne profile podjetij, ki jih želimo na našem območju, in jasno strategijo podpore obstoječim podjetjem. Če moram našteti, bom izpostavil štiri prioritetne panoge, to sta naši tradicionalni živilskopredelovalna in kovinarska industrija, aviatika in biotehnologija. To ne pomeni, da si podjetij iz drugih panog ne želimo, res pa je, da aktivneje pomagamo in privabljamo podjetja iz omenjenih panog.«
Prva štiri leta županovanja ste na prvo mesto postavljali gospodarsko politiko. Vam jo je potem ta uspeh nekoliko zagodel in imate zdaj prav zaradi tega na prvih mestih druge skrbi?
»Ne bi rekel, da nam jo je uspeh zagodel, te dodatne učinke smo namreč pričakovali in tako ob še vedno veliki podpori gospodarstvu drugi mandat posvetili stanovanjski politiki, tretjega pa družbeni infrastrukturi, šolam, športu, kulturi ... Zaradi vse večjega priseljevanja imamo vsako leto okoli 300 stanovanj bodisi v pridobivanju dokumentacije bodisi v gradnji ali že pripravljene za trg. Nekoliko pa moramo še pospešiti naše aktivnosti na področju infrastrukture, predvsem cest v samem mestu.«
Pa vendar, katere so grenke skrbi uspeha?
»Sam jim pravim sladke. Povezane so predvsem z družbeno infrastrukturo. Povečevati moramo število oddelkov v šolah, šolo v Šturjah bomo v prihodnjih dveh letih povečali toliko, da bomo imeli prostore za dodatne oddelke v vseh razredih devetletke. Prosta mesta v vrtcih za zdaj še lahko zagotavljamo za otroke, ki se vključujejo septembra in oktobra, za pozneje vpisane morajo starši dobiti druge oblike varstva, zato imamo v načrtu gradnjo dveh novih vrtcev s skupno 120 novimi mesti. Krepiti moramo kapaciteto športnih dvoran, prav ta teden (pogovarjali smo se minuli četrtek, p. p.) odpiramo novo gimnastično dvorano, prvo takšno v regiji. Širimo prostore galerije, v gradnji imamo nov gasilski center in v projektiranju nov zdravstveni center, ki ga bomo v prihodnjih dveh letih zgradili s pomočjo donacije Iva in Taje Boscarol. Omeniti velja, da se v našo občino priseljujejo predvsem visoko izobraženi mladi ljudje, to pomeni tudi družine in otroke, za katere moramo resnično poskrbeti.«
Si lahko vsi priseljeni pri vas še izberejo osebnega zdravnika?
»Lahko. Če se ne motim, smo v zadnjih nekaj letih zaposlili dodatnih šest zdravnikov.«
Ali v vsesplošni kadrovski krizi v šolstvu in zdravstvu uspešno okolje vseeno lažje privabi tudi ta kader?
»S tem se popolnoma strinjam. Dejstvo je, da so perspektivna okolja privlačnejša in da je varnost teh delovnih mest v takšnih okoljih večja. Daleč od tega, da tudi mi s kadri ne bi imeli nobenih težav, a ko se pogovarjam z drugimi župani, so ti izzivi pri nas manjši kot drugod.«
Kako ta razvoj spremljajo domačini? Jim je vse prav? Tudi ta multikulturnost, ki so ji priča s priseljevanjem z vsega sveta?
»Ker nas je to vprašanje zelo zanimalo, smo konec lanskega leta med občani izvedli obširno anketiranje. Spraševali smo jih o zadovoljstvu nad razvojem in o njihovih pričakovanjih za prihodnost. Velika večina, okrog 80 odstotkov, se z razvojem zelo strinja in si podobno intenzivnega razvoja želi tudi v prihodnje. Res je tudi nekaj glasnih nasprotnikov in tudi teh 20 odstotkov ljudi moramo slišati, da negativne učinke zmanjšujemo in odpravljamo. Kar zadeva multikulturnost, naj povem, da jo je Ajdovščina iz preteklosti že zelo vajena. Vzpostavili smo programe, da tiste posameznike, ki se največkrat ne želijo integrirati, vključujemo v skupnost in zmanjšujemo potencialni konflikt, ki bi zaradi tega lahko nastal. Niti približno si ne bi želeli, da bi se nam zaradi tega začeli odseljevati avtohtoni prebivalci.«
Vas kdaj skrbi, da se ponovi leto 2012, zlom Primorja in recesija, ko bi ves ta kader, ki zdaj prihaja v Ajdovščino, ostal na vaših plečih?
»Takšen scenarij se glede na strukturo našega gospodarstva ne more ponoviti. Je izjemno razpršeno tako po panogah kot po velikosti. Stečaj katerega koli podjetja, tudi velikega, bi bil amortiziran v zelo kratkem času in ne bi bistveno ogrozil socialne varnosti ljudi, ki pri nas živijo in delajo. Če smo se kaj naučili od zloma Primorja, smo se, da je največja varovalka uravnoteženo gospodarstvo.«
