Vse več raziskav potrjuje, da lahko uporaba različnih zaslonov, kot so računalniki, tablice, pametni telefoni, v zgodnjem razvoju otrok negativno vpliva na telesno zdravje, kognitivni razvoj ter razvoj socialnih in jezikovnih veščin. V razvojne ambulante namreč prihaja vse več otrok, ki imajo določene primanjkljaje ali odstopanja v razvoju, ki jih že lahko povežejo s prekomerno izpostavljenostjo zaslonom v zgodnjem obdobju.

Dr. Mateja Vintar Spreitzer, pediatrinja s posebnimi znanji iz razvojne nevrologije, je izpostavila motnjo pozornosti, vedenjske težave, zaostanke na področju komunikacije, govora in jezika, odstopanja na področju vedenja in čustvovanja in motnje spanja. Vse to je lahko posledica prekomerne uporabe zaslonov.

»Raziskave kažejo, da je prekomerna raba zaslonov pri malčkih povezana s slabšo pripravljenostjo za vstop v šolo, slabšo pismenostjo in slabšimi bralnimi sposobnostmi. Pogosti so zaostanki na govorno-jezikovnem področju. Če je otrok v zgodnjem obdobju prekomerno pred zasloni, so lahko njegove kognitivne sposobnosti slabše, kar se lahko odrazi pozneje, ko otrok nastopi šolanje. Takrat se lahko pokažejo učne težave, težave s zbranostjo pri pouku in med učenjem, hiperaktivnost, težave z razumevanjem,« je poudarila in dodala, da je daljši čas gledanja televizije pri otrocih, starih od enega do treh let, povezan z večjo verjetnostjo motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD) pozneje v življenju. Otroci, ki več kot dve uri na dan gledajo zaslone v zgodnjem obdobju, imajo skoraj osemkrat večjo verjetnost, da razvijejo to motnjo. Izpostavljenost otroka nasilnim vsebinam pa je povezana z antisocialnim, impulzivnim in agresivnim vedenjem.

Pogoste motnje spanja

Na spletnem seminarju, ki so ga pred časom organizirali v Društvu za zdravje srca in ožilja Slovenije in Slovenskem združenju za kronične nenalezljive bolezni v okviru projekta Odklop, so staršem in skrbnikom predstavili problematiko prezgodnje in prekomerne izpostavljenosti predšolskih otrok zaslonom. Sogovorniki so med drugim poudarili, da lahko uporaba zaslonov pred spanjem povzroči, da otroci (in tudi odrasli) težje in pozneje zaspijo, spanje traja krajši čas, kakovost spanja pa je slabša; več je zbujanja, več nočnih mor in groz, manj je globokega spanca. Po eni strani gre za vpliv modre svetlobe, ki izvira z zaslonov in vpliva na cirkadiani ritem, po drugi strani pa so vzrok lahko vsebine, ki otroka pred spanjem vznemirijo.

Čas pred zaslonom je tudi čas sedenja, torej prosti čas, ki ga otroci ne izkoristijo za gibalne aktivnosti. Tako bo tudi v teh počitniških dneh marsikateri otrok namesto na igrišču, preživel v domačem fotelju in igral igrice ali brskal po spletu. A preveč sedenja in preživljanja prostega časa pred zasloni ob visoki kalorični prehrani prispeva tudi k prekomerni telesni teži in manjši telesni zmogljivosti, povezano pa je tudi z motnjami vida. Veliko navad izhaja iz predšolskega obdobja in se prenašajo v naslednja obdobja, starši predšolskih otrok pa se teh posledic premalo zavedajo.

Sredstvo za tolažbo otrok

Leja Mauko, magistrica psihologije in ustanoviteljica Razvojnega kotička, je pojasnila, da so tudi motnje čustvovanja ena od izraznih oblik prezgodnje in prekomerne uporabe zaslonov, še zlasti takrat, ko zaslone pogosto uporabljamo kot sredstvo za tolažbo otrok. Čeprav se uporaba zaslonov v času čustvenih izbruhov otrok zdi kot hitra in učinkovita rešitev za umirjanje, ta metoda na dolgi rok ne prinaša koristi – ne za starša ne za otroka. Kvečjemu drži nasprotno.

Psihologinja pojasnjuje, da je čustven izbruh le eden od načinov, kako se otrok sooča s frustracijo, saj del možganov, ki uravnava čustva, še ni dovolj razvit, da bi otrok znal čustva izražati in uravnavati na bolj zrel način. »Starši želimo otroka obvarovati pred bolečino, razočaranjem, jezo in žalostjo, zato želimo preusmeriti njegovo pozornost in ga posadimo pred risanko ali pa mu v roke damo pametni telefon. A prav tukaj je problem: če mu vsakič preusmerjamo pozornost, otrok ne razvije tako imenovane frustracijske tolerance. Odvzamemo mu priložnost, da se ob ljubeči in sočutni podpori odrasle osebe uči svoja čustva prepoznati, razumeti in izraziti oziroma se z njimi spopasti na zdrav in konstruktiven način. Hkrati pri otroku razvijamo nepodporne vzorce spoprijemanja s stresom, ki jih prenaša naprej v najstniško obdobje in celo odraslost,« opozarja Leja Mauko, ki svetuje, da odrasla oseba, ki je ob otroku, ne skuša skrajšati časa, ko je otrok pod vplivom močnih čustev, ampak naj mu ponudi podporo.

Mirnost odraslega, nežno nošenje, objem ali ljubeče zibanje v naročju so zagotovo bolj sprejemljivi načini tolažbe kot zasloni. Prav tako se odsvetuje uporaba zaslonov za kaznovanje in nagrajevanje, saj te metode niso najbolj uporabne pri spreminjanju vedenja. Kazni in nagrade ne gradijo nobenih veščin, ki bi otroku pomagale, da se v prihodnje odzove drugače, niso neposredno povezane z vedenjem, ki ga želimo spremeniti, prav tako ne upoštevajo potreb, ki se skrivajo v ozadju otrokovega vedenja.

Leja Mauko spodbuja starše, da vzamejo pod drobnogled tudi lastno uporabo tehnologije: »Vprašajmo se, kako zaslonske vsebine vplivajo na naše počutje in razpoloženje ter kako se to odraža na naših odzivih na otroka.«

Nacionalne smernice

Govorci okrogle mize z naslovom Kako učinkovito zmanjšati prekomerno uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih med poglavitnimi vzroki za prekomerno uporabo zaslonov vidijo sodoben način življenja. Hiter tempo in številne obveznosti potiskajo skrb za medosebne odnose na stranski tir. Občutek osamljenosti in pomanjkanje čustveno intenzivnih odnosov med otroki in njihovimi starši ter med vrstniki mladostniki sta lahko razlog, zakaj nekdo težko odloži telefon.

Kakšna je odgovornost šole in države? Bi bila prepoved pametnih telefonov v šoli ena od rešitev? Govorci so bili soglasni, da so nujno potrebne večje in odmevne kampanje ozaveščanja javnosti in sistemsko izobraževanje staršev o škodljivih posledicah prekomerne uporabe zaslonov pri otrocih. Prvi korak bi bila vsekakor postavitev nacionalnih smernic uporabe zaslonov pri otrocih in mladostnikih, smiselni ukrep bi bila sistematična uvedba teh vsebin v izobraževalne programe priprav na starševstvo (šola za starše), ki so namenjeni nosečnicam in njihovim partnerjem.

Ozaveščanje mladih o vseh pasteh uporabe zaslonskih tehnologij je ključnega pomena. Za zdaj so preventivne vsebine projektno zastavljene in prepuščene odločitvi posameznih šol oziroma njihovim ravnateljem, treba pa bi bilo uvesti sistemsko rešitev tudi na ravni šol, opozarjajo govorci, ki so bili enotni, da so zaslonske naprave in digitalne vsebine v šoli upravičene le takrat, ko bogatijo in dopolnijo učni proces, v času odmorov pa naj se otroci družijo, saj s tem krepijo občutek pripadnosti. Za otroke in mladostnike je prej treba ustvariti okolja, ki bodo spodbujala druženje v živo. Pri majhnih otrocih je to raziskovalno-doživljajsko okolje za prosto igro z veliko gibalnih izzivov, za mladostnike pa urejena okolja za druženje brez navzočnosti staršev.

Potreben bi bil tudi presejalni program v okviru sistematskih pregledov, ki bi identificiral otroke, ki so preveč izpostavljeni zaslonom, kar bi omogočilo zgodnjo intervencijo in pomoč staršem na področju upravljanja zaslonov. Prepoved oglasov za izdelke z zasloni, ki so namenjeni najmlajšim (stolček za hranjenje z zaslonom, zibelka z zaslonom in podobno), bi imela pozitiven učinek, saj bi staršem sporočala, da takšni izdelki niso primerni za otroka.

Odgovornost industrije

Vsi našteti ukrepi bi prispevali k temu, da postane prezgodnja in prekomerna uporaba zaslonov pri otrocih in mladoletnikih družbeno nesprejemljiva, kot je pri mladostnikih nesprejemljivo kajenje in pitje alkohola. Prav zato je potrebno aktivno sodelovanje vseh, tako staršev oziroma družine kot strokovnjakov, šole in države.

Val Stankovič Pangerc, dijak četrtega letnika Gimnazije Vič, izpostavi, da se veliko mladih zateka k družbenim omrežjem, da bi zapolnili čustveno praznino. Družbena omrežja predstavljajo stik s prijatelji, mladi ne ločijo med digitalnim in realnim svetom, zanje je to en svet, zato ni presenetljivo, da na spletu iščejo podporo, razumevanje, sprejemanje in pripadnost ter tudi pomoč, kadar so v stiski. Odgovornost staršev pri preprečevanju prekomerne uporabe zaslonov je najverjetneje največja, ne pa edina.

Ajda Petek s safe.si je pokazala tudi na odgovornost industrije, kjer za zdaj vlada divji zahod. »Izdelki in storitve se lansirajo, preden se razmisli o njihovi varnosti in posledicah, ki jih bodo imele. Tehnološki velikani, katerih cilj je dobiček, zaposlujejo strokovnjake, ki skrbijo za to, da čim dlje ostanemo pred zasloni. Na neki način gre za zlorabo poznavanja delovanja človeških možganov. Z aktom o digitalnih storitvah se določene stvari počasi premikajo, ampak regulacija definitivno zaostaja za hitrim razvojem tehnologije.«