Da se ljudje vedno pozneje odločajo za družino, ni nov trend, niti ni omejen samo na Slovenijo. Prof. dr. Vesna Vuk Godina, socialna in kulturna antropologinja s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, ki je pogledala na ta problem z antropološko-sociološkega zornega kota, je poudarila, da so se pri nas v zadnjih 30 letih zmanjšali objektivni pogoji za snovanje družine. Tako je do stanovanja mladim skoraj nemogoče priti, veliko je prekarnega dela, kar v mlade, ki izgubljajo dragocena leta, vnaša negotovost in strah pred prihodnostjo. Spremenila se je tudi družba kot taka – posameznikom otrok življenje zapleta in ga odmika od drugih ciljev, ki si jih postavljajo in so jim v nekem trenutku pomembnejši.
Druge prioritete
Ugotavlja, da starševstvo ni več pomemben cilj pri mladih generacijah, ampak so prioriteta drugi: kariera, dobro življenje, potovanja. »Za to si prizadevajo bolj kot za ustvarjanje družine. Vzrok je, da živimo v potrošniški družbi, kjer smisel življenja merijo po povsem drugih kriterijih kot pred eno ali dvema generacijama.
»To pomeni, da tudi če bomo mlade ozaveščali, kaj pomenijo starejše zanositve, se bojim, da to ne bo imelo učinka. Zlasti zato, ker je socializacija otrok zdaj drugačna – narcistična. To so posamezniki, ki svojo osebno ugodje postavljajo nad vse drugo. Druge vidijo kot sredstvo za doseganje svojega cilja. Količina takšnih se veča. Če pogledate projekt 'imeti otroka', to posamezniku v ničemer ne koristi, življenje mu le zapleta, saj ima druge cilje, ki so družbeno razpoznani kot bolj pozitivni,« ugotavlja dr. Vesna Vuk Godina.
Druga skupina dejavnikov, ki zagotovo prispeva k temu, da se mladi vse pozneje odločajo za starševstvo, pa so objektivni pogoji, ki so se v zadnjih tridesetih letih bistveno zmanjšali. »Služba in stanovanja so danes mladim vedno manj dostopni. Mladi, ko končajo fakulteto in bi imeli otroke, nimajo službe. Vedno bolj množično drsijo v prekarnost, neredne zaposlitve, kjer ne morejo načrtovati svojih prihodkov, a če imaš otroka, je treba imeti to zagotovljeno. To je širši družbeni problem, ki ga ne bomo rešili, če družba ne bo zagotovila sredstev za mlajše generacije, kar pomeni redistribucijo dobrin od bogatejših k revnim,« je prepričana.
Negotovo preživetje
Drugo so stanovanja, o katerih ne gre izgubljati besed, saj vemo, da se ne gradijo več oziroma v zelo omejenem obsegu, za mlade jih praktično ni in država bi morala po mnenju sogovornice prevzeti odgovornost.
»Če imamo področja, ki so družbeno vodena, mora temu slediti tudi kadrovska politika, delovna mesta in kadrovska stanovanja. Tega ni več. Ko sem bila noseča, sem bila stara 29 let in so me že imeli za starejšo nosečnico. Danes pri teh letih skoraj nihče nima službe in stanovanja. To so resni problemi. Dokler družba ne bo razumela, da z normalno reprodukcijo nekaj ni v redu, je treba resno razmisliti o celotni družbi,« je prepričana. Pristavi, da je treba vedeti, da je tudi debelost sindrom revščine. »Dokler bomo mlade generacije držali v strukturni negotovosti za preživetje in dokler bodo v slabo plačanih delovnih pogojih, brez službe, lahko pozabimo, da se bodo odločali za otroke. Ali bi bilo sploh odgovorno, da bi se? Lahko se vprašamo drugače – bi imeli otroke, ki jih ne bi mogli preživeti?«
