Roboti so na Slovenskem doma že lep čas. Tako lahko med drugim sodimo po pogovoru z doc. dr. Igorjem Kovačem, ki se že vso kariero ukvarja s tem področjem; na Institutu Jožef Stefan je bil v ekipi strokovnjakov, ki so na podlagi domačega znanja delali robote za podjetje Riko, kasneje je veliko predaval na različnih fakultetah in univerzah, zdaj je med drugim direktor Strateškega razvojno-inovacijskega partnerstva (SRIP) Tovarne prihodnosti, ki prav tako deluje v okviru omenjenega inštituta.

Da smo pri pravem sogovorniku, se je pokazalo že, ko je omenil, da so skupaj z Alešem Udetom, ki je vodja tamkajšnjega odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko, ter sodelavci dosegli, »da smo prvi v Evropi plasirali koncept hitre rekonfiguracije robotske celice, da si torej robot sam ustvari delovno mesto, ker lahko s projekta na projekt, ne samo s produkta na produkt, preide v vsega nekaj minutah«. Ali povedano drugače: robot se hitro prilagodi, v nasprotju s tistimi, ki so sposobni opravljati zgolj eno nalogo. Da, v veliki meri je tudi ta uspeh plod domačega znanja.

Tako postane jasno, da ni naključje, da je japonsko podjetje Yaskawa, eden največjih proizvajalcev industrijskih robotov, prav pri nas odprlo obrat, pri čemer v njem ne gre zgolj za proizvodnjo, pač pa tudi za razvoj te tehnologije.

Kovač še ocenjuje, da je Slovenija razvojno na tem področju še vedno pred mnogimi drugimi državami. »Imamo kompetence in kapacitete,« se je izrazil. Naši strokovnjaki prispevajo tako na znanstvenem kot na raziskovalnem, inovacijskem in industrijskem področju.

Robotika se naglo razvija

In kaj je njega pritegnilo na to področje, vprašamo. »Zanimal me je odgovor na vprašanje, kako lahko človeku pomagamo, predvsem v situacijah, kjer so razmere za delo nečloveške, zelo zahtevne ali pa je delo zelo težko. Želel sem pomagati človeku z nekim dodatkom, strojem. To je bil robot.«

Med pogovorom je bilo tudi sicer čutiti poudarek, da je pri njihovih prizadevanjih in raziskovanjih vedno v središču človek, medtem ko je stroj, robot zgolj v pomoč. »Ta je tisti, ki lahko pomaga, če ga pravilno vključimo v delovno mesto ali drugo okolje,« je pojasnil sogovornik. »Zdaj se roboti širijo izven industrije – v dom, kuhinjo, bolnišnice, domove za ostarele. Želimo narediti koristno delo in na tem je v naših institucijah velik poudarek.«

Rehabilitacija z roboti je že eno takih področij in s tem se zdaj veliko ukvarjajo. Mobilna robotika se prav tako naglo razvija. »Morda ljudje poznajo nogometno tekmovanje z roboti, vendar je to tudi področje reševanja v potresih ali odstranjevanja nevarnih snovi. Razburljivi premiki so tudi na področju razvoja dronov.«

Uporaba robotov se torej širi, za kar je več razlogov. »Kakšen manjši robot danes stane približno 16 tisočakov, večji industrijski pa okoli 25.000, 30.000 evrov. To so zelo dosegljive cene in če ga vključimo v neko proizvodnjo, je amortizacijski čas lahko manj kot leto dni.«

Kot rečeno, se sočasno širi krog nalog, ki jih roboti lahko opravljajo, zato jih srečujemo na vse več področjih – od streženja hrane do pomoči pri kirurških operacijah. Med drugim si znanstveniki in strokovnjaki prizadevajo, da bi bil robot kar najbolj samostojen, da bi lahko opravljal več stvari in se sam odločil, kaj mora početi. Tukaj je v pomoč umetna inteligenca, vendar kot orodje; robot je tisti, ki jo bo uporabil, in ne obratno.

Za zdaj je v številnih situacijah še vedno človek tisti, ki vodi robota. Znanstveniki in strokovnjaki pa želijo, da bi bil stroj čim bolj samostojen in da bi se znašel v okolju s pomočjo senzorike – od strojnega vida do tipanja. To je med drugim pomembno pri kooperativnih robotih, ki morajo biti sposobni zaznati prisotnost človeka, se ustaviti, upočasniti, če je treba. Mimogrede, tudi na področju razvoja senzorike so slovenski strokovnjaki v razvojnem vrhu.

Kot bi vozil helikopter

Poleg industrije je še področje medicine takšno, kjer so roboti vse bolj široko sprejeti. Gre pa tu, kot je pojasnil sogovornik, za precej drage naprave, tako ob nakupu kot glede vzdrževanja. Ko je Kovač sam poskusil upravljati eno takih orodij (za opravljanje operacij prostate), je imel občutek, kot da bi vozil helikopter; človek ima pred seboj krmilnike, ročke in pedale, s katerimi usmerja delo. Povedali so mu, da lahko en usposobljen zdravnik z robotom opravi dve ali tri operacije na dan, potem pa je človek kljub vsemu izčrpan.

Pogled na robota kot človekovega osebnega pomočnika je posebej v evropski družbi na splošno še vedno skeptičen. Na Japonskem je že drugače: tam je robot postal človekov prijatelj, zato je v domovih za ostarele, kot primer, bolj prisoten kot pri nas in samostojno opravlja več del. Morda se bo to s časom tudi pri nas spremenilo.

Kako pomembno je to področje, med drugim kaže dejstvo, da so pri nas ustanovili združenje robotikov in da se v naslednjih mesecih obetajo številni dogodki o tej temi. Omenimo samo dva: oktobra bo v Ljubljani v hotelu Mons mednarodni robotski dogodek, kjer bodo obsežneje poročali o dosežkih, povabili so tudi zanimive goste iz tujine. Tudi v Lipnici v Avstriji bodo Avstrijci kmalu organizirali pomembno srečanje o tej temi, kot gostjo oziroma soorganizatorko pa so povabili prav Slovenijo.