Lahko bi gledali skozi številke. Recimo: za 84.000 dijakov in 192.774 učencev se je v ponedeljek začelo novo šolsko leto. Lahko pa rečemo, da je morda čas, da o šoli in izkušnjah spregovorijo učitelji, tisti, ki so najbolj zaslužni za to, da danes lahko rečemo: »Slovenski osnovnošolski in srednješolski sistem sta solidna in se v mednarodnem kontekstu dobro uvrščata. Učencem zagotavljata trdne temelje na ključnih akademskih področjih. Čeprav je še prostora za rast, zlasti na področju inovativnosti in prilagajanja prihodnjim izobraževalnim zahtevam, je slovenski izobraževalni sistem konkurenčen tako regionalno kot globalno.« Zato smo se tokrat odločili, da o tem, kako vidijo našo šolo, spregovorijo učitelji. Govor je bil predvsem o tem, kakšna je dobra šola.
Glas smo dali petim, ki so dobili takšno ali drugačno priznanje za svoje delo v učilnici. To so Nina Jelen, Jožica Frigelj, Nermin Bajramović, Dragica Pešaković in Simona Šarlah. Vsak ima nekoliko svoj pogled, marsikaj pa njihova mnenja povezuje.
Kakšen je dober učitelj?
V tem trikotniku med učitelji, učenci in starši so nekje na sredini običajno ocene. Bržkone te najbolj vplivajo na odnos. Žal je tako. Zato smo vprašali tudi po njenem odnosu do ocen in v tem pogledu do učencev. »Če bi imela čarobno paličico in bi lahko kaj spremenila v našem sistemu, bi naredila tako, da ne bi bil toliko podrejen ocenjevanju. V šoli ni pomembno samo tisto, kar se ocenjuje, temveč celoten proces, kjer učenci razvijajo kritično razmišljanje, kjer se med seboj povezujejo, kjer lahko pokažejo, kako ustvarjalni, inovativni so. Čeprav so ocene pomembne, niso edino merilo učenčevega napredka.«
Zanimivo je, da so domala vsi sogovorniki na ocene gledali drugače, kot bi na splošno pričakovali. V nekem smislu nad njimi niso najbolj navdušeni in marsikdo meni, da je pri nas prevelik poudarek na tem. Vendar jim, če sodimo po realnosti, na zavodu za šolstvu in ministrstvu ne prisluhnejo ...
»Ko je pedagoška stroka podlegla formalnopravni diktaturi, se je začel razkroj izobraževalnega sistema, ki deluje, kolikor pač še deluje, le zaradi številnih dobrih in predanih učiteljev. Šolski sistem je hiperreguliran iz vseh smeri in kot tak nima perspektive. Nezadovoljni, preobremenjeni in podplačani učitelji zagotovo niso dobra popotnica za prihodnost. Zelo očitno je tudi nezaupanje države v učitelje, saj bistveno več pozornosti namenja kontrolnim kot razvojnim mehanizmom: od nebroja pravilnikov in zakonov, okrožnic in zapovedanih 'priporočil' ter strogih opozoril, prek šolske inšpekcije in ne le podvojenih, celo potrojenih evidenc delovnega časa učiteljev, do odpiranja vrat šolskega prostora laični javnosti.«
Pri delu z ljudmi po mnenju Jožice Frigelj stvari namreč ne morejo biti v celoti normirane in formalizirane, ker so ljudje živa bitja in pogosto delujejo mimo norm in predpisov. »Otroci sploh. Kaj mi pomaga idealna priprava na pouk, napisana po vseh pedagoških in didaktičnih zakonitostih, če pa v učilnico takrat prileti osa, Maja je dobila bratca in Petru je umrl hrček, Jure je poln energije in ne more ustaviti ne nog in ne ust, Ema joka, ker je pozabila zvezek, Marko pa se ne počuti dobro, že zjutraj je bruhal?« Imena, kot pravi, si je izmislila, toda učitelj se lahko počuti nesposobno, ker učna ura ni uspela po vzorni pripravi. »Lahko pa,« kar je druga plat, »kot učiteljica izkoristim situacijo za 'življenjske lekcije'.«
Manevrski prostor
Meni, da učitelj mora biti fleksibilen in, seveda, ustvarjalen, da lahko situacijo izkoristi in iz nje »iztrži« tudi kakšen tako rekoč operativni izobraževalni cilj. Imeti mora nekaj manevrskega prostora, kajti učitelj ne more biti zgolj izvajalec umotvorov učenih glav, biti mora ustvarjalec učnega procesa, meni Jožica Frigelj. »Učitelj mora biti pripravljen hoditi tudi malce po robu. Zato je res pomembno, da se začnemo bistveno več posvečati poučevanju 'štirih k-jev': kritičnemu mišljenju, komuniciranju, kooperativnosti in kreativnosti.«
Kot mnogi drugi naši sogovorniki je prepričan, da naloga učiteljev ni zgolj ocenjevati. Kadar je imel svojo šolsko uro, je rad pripravil nekakšen uvod. »Naj vam povem takole: če bi te dni začel pouk, bi otroke najprej opozoril na izgrede na nedavni nogometni tekmi med Olimpijo in Rijeko, jim povedal, kaj se je zgodilo in zakaj to ni bilo v redu. Šele potem bi se lotili matematike.«
Zanj je v vsakem pogledu pomemben pozitiven odnos do življenja, je poudaril.
Zanimivo je bilo njegovo mnenje, da je trditev, kako so otroci danes drugačni kot nekoč, zgolj floskula. »V resnici so vedno enaki,« meni, ključno v šoli pa jih je motivirati. Glede učiteljstva pa: po njegovem ni nič drugače v drugih poklicih in so med učitelji takšni in drugačni.
Kritično mišljenje
Zanjo je, ko načrtuje oblike in metode dela, v ospredju vedno učenec, njegovo predznanje in posebnosti. »Pri učencu je zame zelo pomemben napredek, ki ga doseže v znanju ali obvladovanju veščin. To so metode in oblike dela, ki 'zaposlijo' učenca: na primer reševanje problemov, kritično mišljenje, izkustveno učenje, poskusi, obdelovalni postopki, učenje z raziskovanjem. Pri obeh predmetih poskušam učencem fizikalne zakonitosti predstaviti z realnimi življenjskimi situacijami, pri njih načrtno razvijam veščine, kot so sodelovanje in komunikacija, ustvarjalnost in inovativnost. Ter kritično mišljenje! Zelo pomembna je povratna informacija ne samo učitelja, ampak tudi učencev, tako imenovana samoevalvacija, ko mora učenec sam ovrednotiti svoj napredek.« Vsak učenec nosi v sebi velik potencial energije, pravi, kako jo bomo izkoristili ali preoblikovali, pa je odvisno tudi od učiteljev.
Letošnja prejemnica priznanja v okviru iniciative Učitelj sem! Učiteljica sem! je Simona Šarlah, ki na Osnovni šoli Vojnik uči nemščino, državljansko in domovinsko kulturo ter etiko in filozofijo. Med drugim smo jo vprašali, kakšna je zanjo idealna šola (ne samo dobra). »To je tista, ki daje učencem možnost, da lahko razvijajo svoje potenciale, in hkrati spodbuja prave vrednote, s katerimi bomo kot družba lahko normalno delovali,« je odgovorila.
Če bi iz pogovorov z učitelji želeli izluščiti še kakšno bistvo, bi rekli, da jim je zelo mar za šolo in da mnogi med njimi zanjo na neki način živijo. To jih, se zdi, motivira.
Glede tega, kaj učiteljem zares prinaša zadovoljstvo, prijetne občutke, pozitivna čustva, je lepo pojasnila Jožica Frigelj: »Po raziskavi največ prijetnih čustev učiteljev izvira iz učencev, njihovi dobri rezultati in dobri odnosi z njimi, sledijo sodelavci in osnovne delovne obveznosti. Največ neprijetnih čustev učiteljem pa povzročajo učenci, ki s svojim vedenjem ovirajo pedagoški proces, sledijo starši in delovni pogoji. Če se ozrem na to zadnjo misel, bi lahko povzela: največ prijetnih in največ neprijetnih občutij učiteljem povzročajo učenci. To pa lahko pomeni le eno: učiteljem je za učence mar. Zelo mar.«
Spodbudni temelji
»Imamo torej spodbudne temelje, na katerih bi lahko zgradili odlično javno šolo,« je nadaljevala. »Pa jo tudi bomo? Na neki točki gradnje pridemo do faze, ko vse skupaj ni več odvisno od učiteljev. Številni udeleženi, pogosto tudi med seboj neusklajeni, nagibajo šolstvo zdaj v eno, zdaj v drugo smer, rušijo vse preteklo, tudi dobro, da le pustijo svoj pečat. Učitelji pa krmarimo nekje vmes med predpisi in regulativnim balastom, med pravilniki in tistim, kar je dobro za učence. Zato si želim, da bi si učitelji pogosteje drznili javno in glasno povedati svoje mnenje, da bi se upali izpostaviti, ko gre za učence ali učitelje. Tudi tako si lahko 'povrnemo ugled',« je še razmišljala Jožica Frigelj.
Zdaj je novo šolsko leto tu. Vsi, učitelji, učenci, starši, upajo na najbolje. Simona Šarlah pa ob začetku šolskega leta želi sporočiti predvsem, da je najbolje otroke zaupati učiteljem, ki z njimi preživljajo dopoldneve. »Nikar ne pristopajte do šole že na začetku šolskega leta z odporom in negativnimi pričakovanji,« nagovarja starše. »Dovolite otrokom, da si sami ustvarijo mnenje in sami zgradijo odnos z učitelji. Vsekakor bodo pri tem potrebovali tudi vašo pomoč in usmeritev, vendar jim bo veliko lažje, če se bodo tega lotili neobremenjeno in brez (vaših) pričakovanj. Če bodo pristopali s pozitivnim pričakovanjem, se bodo veselili dogodivščin, ki jih čakajo v novem šolskem letu. Konec koncev se v šoli poleg pouka dogaja še toliko zanimivih reči, da nikakor ni potrebe, da otroka ob zvoku budilke stisne v želodcu, ker se boji, kaj vse ga tisti dan čaka. In prav vsaka težava se da rešiti s spoštljivo komunikacijo in morda kančkom humorja.«
