Naša novinarska ekipa je v zadnjem letu obiskala številna poplavljena območja in poslušala zgodbe tamkajšnjih prebivalcev. Ob prvi obletnici smo nekaj naših sogovornikov znova obiskali in poklicali. Nekaterim se je življenje že vrnilo v stare tirnice, drugi še vedno živijo v nadomestnih stanovanjih. S pomočjo so nekateri zadovoljni bolj, drugi manj, nekateri še vedno ne vedo, kje bodo živeli, strah pred novimi ujmami pa ostaja skupen. »Kogar kača piči, se boji zvite vrvi, kogar poplavi, se boji vsake kaplje dežja,« nam je zaupala ena od sogovornic.
Družina Podlogar, Škofja Loka
»Saj je škoda, a življenja so ostala,« sta bila ob našem lanskem obisku v poplavljeni Škofji Loki kljub vsemu optimistična Tone Podlogar in Petra Plestenjak Podlogar. Voda jim je zalila klet, vrt in hčerkino pritlično stanovanje, uničila les, ki ga Podlogarjeva uporablja za kiparjenje, odnesla dragocene spomine. »Naši sosedje v ulici so že veliko obnovili, mi napredujemo bolj počasi. V stanovanju je bilo treba potolči omet, zamenjali smo tlake, naredili nov estrih. Ni še vse dokončano, marsikaj manjka, a je za silo urejeno, tako da se je hči pred 14 dnevi lahko vselila nazaj,« leto po ujmi pripoveduje Petra Plestenjak Podlogar.
Cenitev škode so dobili, Podlogarjeva se s številkami ne obremenjujeta. Zavarovano niso imeli ničesar, najprej so jim na pomoč množično priskočili prostovoljci, nato jim je prva sredstva doniral Karitas, za njim center za socialno delo in naposled v več finančnih obrokih pomagala še država. »Po pravici povedano, ne vem, ali so nakazali vse ali kaj manjka. Nismo komplicirali, obnovili smo skromno, po tleh položili ploščice in vinil, da bo lažje spet odstraniti, če bo treba, kuhinjske elemente smo za nekaj dodatnih centimetrov dvignili od tal,« predstavi praktične rešitve in se zahvali vsem za pomoč. Pristavi, da zavarovanja tudi za naprej niso sklenili, posebej ne, ko so v medijih zasledili, kako malo so številni dobili povrnjenega kljub zavarovanju. Ob obletnici ji ni prijetno, prav tako ne ob vsakem dežju. »Pravijo, da kogar kača piči, se boji zvite vrvi. Kogar poplavi, pa se boji vsake kaplje dežja,« sklene.
Božo Robnik, Raduha
Pred letom dni je Slovenija zrla v apokalipso v naselju Raduha ob Savinji, znanem kot Struge. Zaradi velikanskega plazu, ki se je odtrgal nad naseljem in grozil, da zalije hiše, so državni odločevalci sprejeli sklep, da nadaljnje bivanje na tem območju ni varno. Vse do pozne lanske jeseni, ko je zjutraj že zmrzovalo, je trajalo, da so prebivalce seznanili z odločitvijo, da se bodo morali izseliti iz svojih domov, do cenitve njihovega premoženja pa so morali počakati vse do letošnjega poletja. Božo Robnik, ki ima tu mizarsko delavnico in smo ga obiskali lansko jesen, je nad ponujeno odškodnino za hišo in mizarsko delavnico razočaran, saj ta nikakor ne zadostuje, da bi lahko na neki drugi lokaciji na novo postavil delavnico. Zato bo dobil nove cenilce.
»Rešitev potrebujemo glede lokacije selitve, a teh lokacij ni, šele potem se lahko pogovarjamo o odškodnini. Najprej so rekli, da bo lokacije zagotovila občina, hiše pa država, zdaj je vse na nas. Naša parcela je velika 3000 kvadratnih metrov, pokritih površin za delavnico imamo 500 kvadratov. V Mozirju imamo ogledano parcelo, ki je komunalno urejena in podobno velika, tam bi lahko postavil delavnico. Toda veste, koliko stane kvadratni meter? 100 evrov. Samo parcela. Da bi postavil še delavnico, to pomeni dodatni milijon evrov. Potem je tu še hiša. Oba z gospodom Šeficem sva se strinjala, da ne napihujem cen, taka je danes realnost. Toda veste, kaj je rekel: 'Mi vam damo odškodnino, stisnemo si roke in rečemo srečno.' Jaz pa se ne morem strinjati, da bi vse, kar imamo tu, pustili in s ponujeno odškodnino zgradili samo hišo. Za hišo ponujena odškodnina zadostuje, a potem moram zapreti mizarsko obrt. To je tako, kot če bi prodali avto in si kupili kolo. Nočem nič več, kot imamo zdaj, to, kar imamo, pa hočem nazaj, ker to potrebujemo. Naša družina je odvisna od delavnice, tu je delal že oče in zdaj delava s sinom,« je opisal Božo.
Odločil se je, da ne bo podpisoval pogodb in papirjev, dokler ne bo dobil primerne odškodnine, predvsem pa lokacije, kamor bo lahko preselil svojo obrt. Tudi sicer opaža, da se sanacija območja odvija zelo počasi, predvsem pa je prepričan, da bi lahko plaz sanirali, kar je domačinom zagotovil tudi že kakšen gradbinec, in bi lahko ljudje v svojih domovih ostali. Tako pa so Struge leto dni po poplavah še vedno gradbišče, kjer so si nekateri domačini že uredili domove, da lahko v njih pričakajo še eno zimo.
Družina Zamernik, Strmec
Razširjeni petčlanski družini Zamernik iz vasice Strmec v občini Luče je 4. avgusta lani hudourniški potok Lakovnik v nekaj urah uničil vse, kar so ustvarjali desetletja. Dve hiši in štiri avtomobile, razdejal je okolico doma. Imeli so velikansko srečo, da so ostali živi. Dom so morali zapustiti in si poiskati začasno namestitev, danes imajo pred sabo cenitev, drugega še čisto nič. Tistim, ki so lahko začeli obnavljati domove, je država vsaj nekaj sredstev že nakazala, tisti, katerih domovi so primerni le še za rušenje, še niso dobili ničesar. Zdi se jim, da vse nekam dolgo traja.
A so, tako poudarja Boris Zamernik, vsaj s cenitvijo, ki so jo prejeli pred kratkim, zadovoljni. »Zdi se mi sprejemljiva. Kako se bo odvijalo, bomo pa videli. Zemljišče za novogradnjo nam je podaril prijatelj, računamo, da bomo v kratkem prejeli tudi gradbeno dovoljenje, v tem času pa upam, da bo tudi država sprožila nadaljnje postopke za izplačilo odškodnine, vsaj obljube so take,« pravi sogovornik. Z zavarovalnino, ki jo je dobil, bi si bore malo lahko pomagal. Za poplavo je dobil izplačanih 10.000 evrov in še nekaj malega zaradi prisilne izselitve.
