Ko je pred mesecem dni odjeknila novica, da Panvita in Celjske mesnine, dve veliki agroživilski podjetji, ki spadata med top deset na lestvicah kmetijskih in živilskih družb, odhajata v hrvaške roke, se je pri Slovencih sprožil alarm. Kaj za vraga se dogaja z našo agroživilsko panogo? Okoli leta 2012 smo začeli prodajati najbolj eminentna podjetja tujim lastnikom, takrat je v srbske roke prešel Fructal, nato v francoske Ljubljanske mlekarne. Hrvatom smo prodali največjega trgovca pri nas, Mercator, čeprav se v trgovinah proda 90 odstotkov vse proizvedene hrane, in Žito z vsemi njegovimi – za slovenski narod – kultnimi blagovnimi znamkami, kot sta Gorenjka in Šumi. Ali Drogo Kolinsko, skupaj s Cockto, pašteto Argeta in Barcaffejem, ob katerem smo z Andrejem Šifrerjem prepevali »kako mi zadišiš in z dotikom posadiš na prestol mojega navdiha«. S tega prestola sta v nizozemski objem padla Pivovarna Laško in Union, v češkega Radenska in v ukrajinskega Perutnina Ptuj. Vse to so največja živilska podjetja, ki ustvarijo polovico dodane vrednosti celotne slovenske živilske industrije.
Srečanje v Savudriji
»Letošnje leto se je začelo s presenečenji, morda pa se lahko naslednje leto, če bo šlo tako naprej, dobimo prek zaliva v Savudriji,« je navzoče na Vrhu kmetijskih in živilskih podjetij v Portorožu z nekaj črnega humorja nagovoril predsednik Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS Janez Rebec. Take vrste humor si predsednik zbornice lahko privošči, nenazadnje je eden redkih direktorjev, ki še stojijo na čelu kakega velikega slovenskega podjetja, je namreč direktor Pivke perutninarstva.
In kaj meni o prodajah najbolj eminentnih slovenskih živilskih podjetij tujcem? »Malo smo si lagali, da bomo vsaj neka jedra ohranili v slovenski lasti in pod slovensko kontrolo, kajti ko lastništvo enkrat pride v tuje roke, gre kontrola iz Slovenije. To je sicer lahko dobro, če podjetje prevzamejo hudi specialisti, ki nadgradijo branžo in prinesejo razvoj, podjetje pa pustijo na lokaciji. Če ta podjetja vzamejo za jedra, imajo podjetja takoj nov trg. Zato mene moti, da prehajamo v last dosti manj razvitih držav, ki imajo manj potenciala za ta razvoj. Slovenska živilska industrija spada med tista z najvišjo kakovostjo v tem delu Evrope in postavlja se vprašanje, ali bo ta ostala. Če pogledamo, kakšne so plače in delovni pogoji, davčne olajšave in spodbude za investicije v okolici, hitro ugotovimo, da obstaja velika nevarnost, da bo ta industrija na daljši rok, ko se bodo podjetja odločala o novih investicijah, te investicije izvedla drugje. Mama, ki sedi nekje v tujini, se odloča povsem racionalno.«
Nezrela politika
O napakah, potezah in ozadjih v agroživilstvu, ki so pripeljali do današnjega stanja, je bilo prelitega že veliko črnila. Morda sta bili prodaji Panvite in Celjskih mesnin zgolj tisti zadnji žebelj v krsto, ob katerem so se vsi deležniki nekoliko prebudili in spoznali, da bo zdaj res treba začeti delati skupaj, in ne vleči vsak v svojo smer. S Panvito je v tujino odšla največja kmetijska družba pri nas, s Celjskimi mesninami, če se prodaja dokončno izvede, odhaja največja klavnica. Kakršenkoli je že naš odnos do mesa in klavnic, živinoreja je temelj našega agroživilstva.
»Za nami je 20 let nezrele kmetijske politike, ki sodi v neki drugi vek. Preveč je bilo kuharjev in premalo Kuharjev, torej znanja in čuta za agroživilske sisteme. Preveč zlaganih skrbi o samooskrbi in besedičenj. Agroživilski sistem je eden najbolj krutih gospodarskih ekosistemov, slovenska kmetijska politika pa ga tretira kot gredo solate.« Tako kritična je bila direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS Tatjana Zagorc.
Živilci rastejo, kmetijstvo pada
Da agroživilski sistem ni greda solate, kažejo podatki. Živilska panoga pri nas raste in je lani prvič ustvarila več kot tri milijarde evrov prihodkov, natančneje 3,19 milijarde. Še leta 2019 je bilo prihodkov za 2,35 milijarde evrov. Zrasla je tudi dodana vrednost na zaposlenega, ki je 54.000 evrov. Slovensko povprečje je okoli 61.000 evrov. Vse to je ustvarilo 825 živilskih podjetij, ki zaposlujejo 15.560 ljudi. Tudi zaposlenost v živilskih podjetjih se je nekoliko dvignila.
Na drugi strani imamo kmetijske družbe in trge, od katerih je živilska panoga zelo odvisna. Tam podatki niso tako pozitivni. Število podjetij je nekoliko upadlo, 280 kmetijskih podjetij zaposluje 1715 ljudi, vendar se število zaposlenih po kovidu zmanjšuje, kot je povedala Tatjana Zagorc. V letu 2023 so te družbe ustvarile 225 milijonov evrov prihodkov, kar je manj kot leta 2022 (242 milijonov) in vendarle več kot leta 2019, ko je bilo prihodkov 187 milijonov. Dodana vrednost na zaposlenega je nizka, 48.000 evrov.
»Pogled na kmetijstvo v Sloveniji potrebuje neka druga očala in drug pogum, ki bo kmetijsko panogo v celoti, brez segregacije na kmetijska podjetja, družinske kmetije, na velike, male, eko in ne vem kaj, postavil na isto ravnino. Kajti mi potrebujemo vse in te številke pomenijo, da nekaj v zadnjih letih niso počeli prav,« je dejala sogovornica.
Agroživilska panoga je po prihodkih tudi največja panoga v EU, večja kot avtomobilska in farmacevtska industrija. Še nekaj podatkov: evropska živilska industrija letno ustvari 1112 milijard evrov prihodkov in zaposluje 4,6 milijona ljudi, od nje je odvisnih še šestkrat toliko ljudi. Konkurenca je velika, italijanska, nemška, francoska in španska agroživilska gospodarstva prevladujejo in delujejo pod drugačnimi pogoji kot naša. Toda na koncu so vsi na istem trgu.
Konkretne težave
Kritike slabe kmetijske politike se v tem trenutku vrstijo z vseh strani. Nova ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić bo morala v ureditev področja vložiti veliko dela in obljublja nacionalno strategijo. Agroživilska panoga pa ji na pladnju prinaša konkretne težave. Najbolj aktualna sta napovedan dvig davka na dodano vrednost pri pijačah, ki vsebujejo dodan sladkor, in dvig trošarin na alkohol. Kot opozarja gospodarstvo, so trošarine že zdaj med najvišjimi v Evropi, obenem pa z novimi davki prihodki za državno blagajno ne bodo toliko višji, kolikor bo to pomenilo breme za industrijo.
O delovanju na daljši rok pa je Tatjana Zagorc dejala: »Potrebna je dolgoročna nacionalna strategija agroživilskega sistema. Odpraviti moramo mit o dualnem kmetijstvu, saj potrebujemo vse, kmetijska podjetja in družinske kmetije. Samo sobivanje nas lahko povleče iz tega. Vmes se nam dogaja trajnostni in zeleni prehod, prihod novih igralcev in vlagateljev, na katere Slovenija ni bila psihično pripravljena. Sivi trg, neenaka davčna bremena. Če želimo biti inovativni, potrebujemo vire, opremo in investicije v znanje. Toda investicijska dejavnost našega agroživilstva je že desetletja omejena in ne presega petih odstotkov. Kako to dvigniti? Z razumevanjem države, ki daje podpore, in razmislekom o tem, kje bi bili potrebni kakšni odpustki.«
»Nekatera podjetja v živilskopredelovalni industriji dobro sodelujejo s kmeti. Velikokrat gre za umeten antagonizem, ko se ustvarja neko umetno rivalstvo. Potem se na politični ravni to sliši tako, kot da gre za vprašanje, ali bodo sredstva dali nam ali njim. Tu je politika napačna, saj oboji rabimo sredstva, oboji se moramo razvijati. Ko na ministrstvu rečejo, naj se dogovorimo med sabo, je to nemogoče, kajti mi – kakšnih 100 podjetij – politično nismo pomembni, medtem ko 60.000 kmetij pomeni toliko in toliko volilne baze. To je slaba stran naše industrije, ker nimamo glasu,« je opozoril tudi Janez Rebec.
Kadri in konkurenčni pogoji
Rakasta rana živilskih podjetij so tudi kadri. Primanjkuje jih povsod v gospodarstvu in živilska panoga ni izjema. Kaj bo prinesla nova panožna kolektivna pogodba, ki pomeni tudi dvig minimalnih plač, bo pokazal čas.
»Čeprav je nova panožna pogodba dovolj bogata in sodobna, delovna sila noče delati v naši panogi. Zakaj? Pogoji dela niso tako enostavni, velikokrat se dela med vikendi in prazniki, v drugi izmeni. Danes pa je prosti čas velika vrednota in le-tega ne moremo zmeraj zagotoviti. Ker smo si zagotovili solidne minimalne plače, je ljudi težko stimulirati z dodatnim denarjem. To je bolečina vseh nas. Proizvodnjo mleka in pijač je že mogoče zelo robotizirati, pri mesu pa je v proizvodnji nož še vedno pomembno orodje, tega ne moreš zamenjati z roboti,« je opozoril Rebec.
Da so kadri problem, so potrdili tudi nekateri največji živilci pri nas. V Perutnini Ptuj (PP), ki zaposluje okoli 2000 ljudi in ki poleg Radenske spada med tiste pozitivne primere, kjer se je število zaposlenih po prodaji tujcem povečevalo, in ne zmanjšalo oziroma racionaliziralo, kot to radi poimenujejo lastniki, je po besedah generalnega direktorja skupine PP Enverja Šišića vprašanje dostopnosti do delovne sile in do talentov eden ključnih izzivov. »Zato bosta znotraj naše industrije ključnega pomena za razvoj maksimalna robotizacija in avtomatizacija. Vse, kar je mogoče, sicer podjetje dolgoročno ne bo konkurenčno.«
Danes je situacija takšna, kakršna je, in časa ne moremo zavrteti nazaj. Toda pogled naprej pokaže, da je na dolgi rok pomembno, da se v agroživilstvu poveča produktivnost, zagotovi investicije za prilagoditev spremembam, promovira panogo na način, da bosta to slišala tako trgovec kot potrošnik, ki bo na policah zahteval slovenske izdelke, zagotovi kvalificirano delovno silo in vsaj v javnih zavodih tudi slovensko hrano.
»Ustvariti je treba konkurenčne pogoje, da se bo podjetjem splačalo delovati pri nas. Da boš spoštovan in cenjen, če boš delal v živilski industriji, in da boš dobro zaslužil. Da bodo multinacionalke videle, da smo bazen, kjer se splača delati. Sicer bomo obsojeni na to, da bomo imeli dobre distribucijske centre in na policah nekaj naših blagovnih znamk, ki pa se bodo proizvajale v drugih državah,« je Janez Rebec realistično sklenil misli.
