»Z iniciativo 'Učitelj sem! Učiteljica sem!' želimo s pomočjo tistih učiteljev in učiteljic, ki delajo dobro, drugače, ki svoje delo opravljajo s srcem in ga čutijo kot poslanstvo, postaviti zgled.« Tako piše v opisu te iniciative, ki že peto leto poteka pod okriljem AmCham Slovenija. Objavljajo navdihujoče zgodbe, nagradijo najboljše in tako poskušajo prispevati k ugledu tega poklica, ki je, kot se je izrazila sogovornica Mojka Mišič, »najpomembnejši poklic, saj učitelj uči vse druge poklice in oblikuje cele generacije učencev«.
Že to, kako se je iniciativa pravzaprav začela, marsikaj pove. »Iz praktičnih primerov smo ugotovili, da ljudje premnogokrat ne vidijo poklica učitelja ali študija na pedagoški fakulteti kot nekaj posebno cenjenega. Še zlasti nas je spodbudila zelo konkretna zgodba: deklica, ki je bila zelo pridna in je imela same petice, je bila na pogovoru pri šolski svetovalni delavki, preden se je šla šolat naprej, in ji omenila, da bi bila rada učiteljica. Ta ji je odvrnila: 'Ah, ne, tebe je škoda za kaj takega.' In tukaj je v resnici srčika problema, se pravi, kako dvigniti ugled učitelju, učiteljskemu poklicu, mu povrniti spoštovanje. Tega namreč najbolj primanjkuje in to je eden od osrednjih problemov,« je dejala sogovornica.
Od leta 2019 tako predstavljajo učiteljske zgodbe, jih objavljajo in delijo z javnostjo, poleg tega pa vsak mesec izberejo zgodbo meseca, ki ima širši odmev, saj je z učiteljem meseca oziroma učiteljico meseca objavljen intervju v časniku Delo, ki je partner AmCham Slovenija pri iniciativi.
Lahko iz dosedanjih izkušenj torej nekako izluščijo, kaj je tisto, kar povezuje učitelje, ki so bili izpostavljeni v iniciativi? »Absolutno so to neomajna srčnost, predanost, poslanstvo, neverjetna želja in zavedanje, kaj njihovo delo pomeni. Vloge učiteljskega poklica ne podcenjujejo, ampak se zavedajo vpliva, ki ga imajo na otroke, in zato želijo navdušiti mlade ter jim predati kar se da veliko življenjskega in akademskega znanja. Vsak izpostavljen učitelj oziroma učiteljica je edinstvena, ampak bi za vsakega od njih rekla, da je navduševalec,« je pojasnila Mojka Mišič. »Dandanes imamo pametne telefone in so informacije na dosegu roke ... Zakaj bi se jih torej učili na pamet? Kakšna je in kakšna še bo vloga učiteljev v takem svetu? Tako smo v nekem pogovoru prišli do te besede – navduševalci. Se pravi, verjamemo, da učitelji že danes in tudi v prihodnosti postajajo tisti, ki znajo v otroku spodbuditi zanimanje za tisto področje, ki mu leži in za katerega je nadarjen. Seveda učenje na pamet še vedno predstavlja pomemben element učnega procesa, saj s tem urimo možgane, ampak v resnici dobri učitelji predvsem navdušujejo nad življenjem, nad tistim, kar nas zanima.«
Še ena izkušnja, izhajajoča iz tega, da v iniciativi »Učitelj sem! Učiteljica sem!« hodijo od šole do šole. Kot je v pogovoru še omenila Mojka Mišič, bodo poskušali pozornost nameniti tudi ravnateljem. Nemara še en pomemben člen šolskega sistema, ki ga na neki način laična javnost podcenjuje. »Po mojih izkušnjah je veliko odvisno prav od ravnatelja. Za kaj vse mora biti v tem trenutku on usposobljen! V sedanjem času je pravzaprav menedžer, ukvarja se z vsemi računi, mora pa biti tudi svetovni kadrovik, ker če ne vodi dobro šole, na katero bo učitelj želel priti, bo ostal brez kadra. Mora biti torej odličen motivator, vodja. Nekoč je morda res vse slonelo na neki avtoriteti, zdaj pa bolj na vodenju, se pravi ravnatelj ni več veliki šef, temveč je vodja. Okrepiti bi morali zavedanje, kaj pomeni poklic ravnatelja in kakšno odgovornost prinaša ta funkcija.«
Iniciativa se seveda nadaljuje. Eden njenih največjih uspehov glede na poslanstvo je zagotovo odmevna uvrstitev učitelja Uroša Ocepka s Srednje tehniške in poklicne šole Trbovlje med 50 najboljših učiteljev na svetu. Spodbuda zanj in za vse učitelje naših šol.
