O pomembnosti turističnega sektorja za našo državo skorajda ni vredno izgubljati besed, saj je na voljo veliko podatkov, ki potrjujejo, da gre za gospodarsko zelo pomembno panogo, ki vrata na tuje trge odpira tudi podjetnikom. Turizem spremljajo še drugi, širši pozitivni družbeni in kulturni učinki. Slovenija je kot turistična destinacija že dobila svoje mesto na svetovnem popotniškem zemljevidu.
Če na podlagi številk iz prvih šestih mesecev letošnjega leta sklepamo o uspešnosti turizma v letošnjem letu, bo turistična bera dobra. Po konec julija objavljenih podatkih so v slovenskih turističnih krajih v prvih šestih mesecih leta našteli skoraj 2,6 milijona turistov (4,5 odstotka več kot v enakem obdobju lani). V namestitvenih obratih so turisti ustvarili skoraj 6,4 milijona nočitev, kar je 2,2 odstotka več kot lani. Nekoliko nižje so bile letos le junijske številke, ki so zaostale za lanskimi rekordnimi rezultati.
Tudi na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport ocenjujejo, da bo glede na uspešno okrevanje turizma letošnja poletna turistična sezona uspešna. Dodajajo, da se bodo zlasti poleti bolj obremenjene destinacije morale osredotočiti predvsem na ustrezno upravljanje turističnih tokov, saj bomo »o uspešni turistični sezoni lahko govorili le, če bodo s svojo izkušnjo zadovoljni tako gostje kot tudi lokalno prebivalstvo«.
Za celotno leto 2024 so sicer napovedi za slovenski turizem v skladu s strateškimi usmeritvami. Cilj je predvsem povečati število turističnih prihodov in prenočitev, zlasti v trenutno še manj obremenjenih obdobjih leta, in goste povabiti v morda manj obiskane dele države, kjer si turizma in turistov prav tako želijo.
Turistična pravljica ni le enoznačna
V slovenskem turizmu se zadnjih nekaj let (če pustimo ob strani obdobje covida-19) radi hvalimo z rekordi. Hkrati v strategijah, spisanih za področje turizma na lokalnih in državni ravni, stremimo k uveljavitvi Slovenije kot zelene, butične, trajnostne, petzvezdične destinacije z gosti z visoko vrednostjo. Krovna Slovenska turistična organizacija (STO) koncept butičnosti povezuje z udejanjanjem trajnostne filozofije in ga postavlja kot nasprotje množičnemu turizmu. Razbremenil naj bi turistične tokove, spoštoval lokalno in lokalnemu okolju prinašal tudi večjo vrednost. Istočasno v turizmu hlepimo po podiranju rekordov na sezonski in letni ravni.
Kako v praksi uskladiti nasprotje med želeno butičnostjo in podiranjem rekordov? Bogdan Lipovšek, nekdanji direktor Grand hotela Union in poznavalec turističnega sektorja, najprej izpostavi osnovno težavo: da noben od pojmov, kot so butičnost, trajnost, zeleni prehod, petzvezdičnost in drugi, ni enoznačno definiran.
»Lahko bi rekli, da toliko kot je razlagalcev, je tudi razlag. Zato imamo zmedo, ko se želimo izogniti množičnemu turizmu in obenem prisegamo na 'butičnost' ter ponosno slavimo rekordne fizične kazalce, kot je število gostov, ki so nas obiskali. 'Butičnost', karkoli že to je, ni združljiva z masovnostjo. Če želimo uskladiti obe nasprotji, se moramo začeti zavedati, da je dobiček zgolj ekonomska kategorija in da moramo ob tem enakovredno upoštevati tudi socialno in ekološko funkcijo, kar je zapisano celo v slovenski ustavi.«
Nadaljuje, da je treba ločiti tudi med masovnim in čezmernim turizmom. »Čezmerni turizem ni nujno tudi množičen. Posamezne turistično atraktivne točke so lahko že izpostavljene devastiranju, čeprav še ne moremo govoriti o množičnosti obiska. Tak primer v Sloveniji je Križna jama, kjer so z razlogom in pravilno že pred leti omejili število obiskovalcev, da bi zaščitili izjemno naravno dediščino. Prednost bi vedno morala imeti realna ali simbolna vrednota ohranjanja ustvarjene in naravne dediščine za naše potomce, pred pohlepom elit, ki ne premorejo ne socialnega ne nacionalnega refleksa. Brutalno izpostavljanje kulturne in naravne dediščine turistični razprodaji pomeni zaton naroda. Pri tem pa nimam v mislih primitivnega nacionalizma, ampak domoljubje, ki sprejema različnost in lahko ponosno nudi pristno gostoljubnost našim obiskovalcem.«
Na ministrstvu se zavedajo, da je čezmerni turizem ena najbolj aktualnih tematik sodobnega turizma, s katero se sooča vse več destinacij. »Slovenija ima dejansko srečo. Na pot zelenega in nemasovnega turizma smo se namreč podali že dolgo pred pandemijo,« so nam odgovorili iz njihove službe za odnose z javnostmi in dodali, da v Sloveniji o čezmernem turizmu lahko govorimo na posameznih območjih oziroma v nekaterih časovnih obdobjih. »Gre za iskanje ravnotežja.«
Kako visoko bodo segle cene?
Turistični razcvet pa tudi pri nas spremlja – vsaj za domače goste s povprečnim mesečnim prihodkom – še druga »neprijetnost«: visoke cene v namestitvenih in gostinskih obratih. Pri prvih velja s prstom pokazati na povsem neregulirano področje kratkoročnega oddajanja nepremičnin turistom in vse večjo ponudbo hotelskih in drugih namestitev, pri katerih cena na noč preseže znesek povprečne slovenske plače. Tudi področje (vrhunske) kulinarike vse tesneje povezujemo s turistovo »izkušnjo« Slovenije, kar, nenazadnje, dokazuje tudi s strani države plačano sodelovanje z vodičem Michelinovih zvezdic, kjer je, če pogledamo cene, ponudba prilagojena gostom z globljimi žepi.
Težko se je otresti občutka, da si butičnost in petzvezdičnost pri nas morda še prevečkrat razlagamo predvsem kot zeleno luč za visoke (oziroma višje) cene, medtem ko ostaja kakovost storitev potisnjena v drugi plan. Je to stališče preostro? »Ne, nikakor ni preostro. Na mnogih destinacijah povišanju cen ni sledila kakovostnejša storitev. Še huje – da bi povečali dobičke in zmanjšali stroške, so, na primer, v nekaterih slovenskih hotelih s 4 zvezdicami ukinjali hotelske bare s strežnim osebjem in jih nadomeščali z avtomati za pijače in napitke. Res, da je to 'edinstvenost', čeprav nesmiselna, o butičnosti pa seveda ne moremo govoriti. Na srečo je nekatere vendarle srečala pamet, tudi vzhičenost nad nesmiselnimi strežnimi roboti je minila,« je jasen Lipovšek.
Da slovenski turizem potrebuje dvig kakovosti storitev, ugotavljajo tudi pisci strategije razvoja turizma v obdobju od 2022 do 2028, ki se usmerja na ponudbeno stran slovenskega turizma. Usmeritve, politike in ukrepi se med drugim, kot je zapisano, nanašajo na znatno izboljšanje kakovosti storitev, boljše upravljanje na vseh ravneh, tudi na dvig kakovosti na strani ljudi in pogojev dela ...
Če ostanemo v gostinstvu, se velja dotakniti še ene od najnovejših domislic, ki jo strastno zagovarja del gostincev: zaračunavanje postrežbe kozarca vode iz pipe. Lipovšek se o tem vprašanju ne želi izreči in odločitev prepušča posameznemu gostincu. Razume argumente obeh strani: resda so s strežbo vode iz pipe povezani minimalni stroški, vendar gre pri tem tudi za udeležbo strežnega osebja, pranje kozarcev in vrčev, tudi hlajenje. »Zame osebno, ki sem zelo naklonjen brezplačni strežbi vode iz pipe, pa je mnogo močnejši argument vtis, ki ga naredite na gosta. To je posebno izražena dobrodošlica s kozarcem dobre vode, ki jo bodo, verjemite, gostje znali ceniti. Strošek te strežbe ne bo vplival na poslovanje gostinskega obrata, če pa bo, je najbolje, da lastnik lokal takoj zapre. Najslabše za podobo lokala ali destinacije je, če ima gost občutek, da mu želijo izvajalci storitev olupiti še kožo.«
Kako Bogdan Lipovšek kot nekdanji hotelir dojema trend v ponudbi vse bolj luksuznih prenočitvenih namestitev, katerih cena dosega tudi 1500 evrov na noč? Mar to ne odganja domačih gostov s povprečno manjšo kupno močjo? Odgovarja, da je lahko opevan luksuz mnogokrat bolj ko ne privid, fatamorgana. »Zaradi tega se nikomur ni treba razburjati, ker ničesar ne zamujajo. Na razpolago je mnogo več prenočitvenih in gostinskih obratov, kje bodo domači ljudje našli pravo razmerje med kvaliteto in ceno ter prisrčen servis brez nepotrebnega pačenja.« Lipovška preseneča nekaj drugega: kratek spomin tistih, ki vodijo slovenski turizem. »V času covida-19 je bil domači turist kralj, pa ne samo zaradi bonov.« Hitro pristavi, da bonov ni dala država, ampak državljani, država jih je le razdelila.
Kdor ne skoči na turistični vlak ...
Če se med negativnimi posledicami pretiranega turizma največkrat izpostavlja dvig cen nepremičnin in posledične težave lokalnega prebivalstva z lastniškim ali najemniškim iskanjem strehe nad glavo, gnečo na ulicah in v prometu, višanje cen hrane in pijače v gostinskih obratih ter tudi nekulturno vedenje gostov, lahko nebrzdana turistifikacija tudi krni raznovrstno podjetniško ponudbo.
O tem smo se pogovarjali z Živo Lopatič, ki je konec junija zaprla vrata pravične trgovine 3Muhe v starem mestnem jedru Ljubljane, kjer so se nekdanji domovi ljudi prelevili v nastanitve airbnb ali »butične« hotele, ponudba na policah trgovin pa je vse bolj prilagojena željam turistom. Seveda zaprtje trgovine 3Muhe ni neposredna posledica turistične okupacije starega mestnega jedra, je pa k njenemu zaprtju po dveh desetletjih delovanja vsekakor pripomogla.
»V osnovi je bila pravična trgovina namenjena lokalnim prebivalcem. Ponudba, ki smo jo imeli, je bila predvsem namenjena ljudem, ki živijo tukaj, ne turistom,« uvodoma poudari Živa Lopatič. Turisti koncept pravične trgovine morda že poznajo iz svojih držav, tisti, ki ga ne, pa izdelkov iz Azije, Afrike ali Latinske Amerike in drugod v Sloveniji ne iščejo. »Pri nas se je zelo dobro videlo, da se je promet – ne obisk v trgovini – konstantno zmanjševal. Ugotavljali smo, da se naši glavni podporniki, ljudje, ki tu živijo, izseljujejo in jih je vedno manj. Manjšalo se je tudi število tistih, ki v središču Ljubljane ne živijo, ampak sem prihajajo iz, na primer, Šiške, Bežigrada ali od dlje. In v nekem trenutku nismo več imeli kupcev, čeprav smo v trgovini ves čas imeli ljudi.« Tujcev, ki hodijo po trgovinah, ponudba pravične trgovine ne zanima in teh izdelkov ne kupujejo, okoliški stanovalci pa so se izselili, saj so nepremičnine v središču mesta danes namenjene drugim ljudem. Vse to je pripeljalo do tega, da določena ponudba, ki je bila včasih na voljo v središču Ljubljane, danes ni več potrebna. Velja tudi obratno: določena ponudba, ki se je oblikovala v Ljubljani, brez turistov sploh ne more živeti, sklenjen krog opiše Živa Lopatič. »To je bilo zelo lepo vidno tudi v času covida-19, ko je center praktično izumrl, ni bilo ne ljudi in ne ponudbe.«
