»Uradniški poklici so danes žal podcenjeni, čeprav so temelj vsake sodobne družbe. Brez njih bi bile številne storitve, na katere se vsi zanašamo tako rekoč od rojstva do smrti, ogrožene. Študente vedno vprašam, koga bi poklicali, če bi se prav zdaj, v tem trenutku, komur koli zgodilo kaj slabega. Pred njihovimi najbližjimi bi bil to gotovo eden od javnih uslužbencev: policist, zdravnik, gasilec, reševalec ... in gotovo bi se prej pojavil pri nas kot naši najbližji. Javna uprava nas spremlja tako rekoč od rojstva do smrti, tudi vse tiste, ki so globoko apolitični,« o pomembnosti teh poklicev pravi prof. dr. Mirko Pečarič, dekan Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani.
Vprašanje, ali je število ljudi v javni upravi preveliko ali premajhno, po njegovem mnenju ni pravo. Treba je postaviti drugačno: ali je ljudi preveč ali premalo, je odvisno od konkretne institucije ali posameznega področja. Ob tem je na nedavni konferenci Dnevi slovenske uprave omenil zelo zanimivo antropološko raziskavo, ki je pokazala, da 50 odstotkov ljudi na delovnih mestih svoje delo označuje za nesmiselno, torej tako, ki ne prispeva k družbi. »Gotovo lahko vzamemo katero koli institucijo in v njej bi našli človeka, ki bi rekel, da sploh ne ve, zakaj hodi v službo, saj nič ne more spremeniti, vse je enako, vse je dogovorjeno, pri nas nič ne moremo narediti, pač potrebujem kruh, zato hodim v službo. Mislim, da je treba narediti korak naprej. Govorim o tako imenovanem centru za kadre, ki naj bi nastal v okviru novega zakona o javnih uslužbencih pod okriljem ministrstva za javno upravo. Bil bi nekakšno središče, v katerem bi se ljudje lahko poistovetili z določenimi nalogami, s svojimi preferencami, kompetencami in željami, ob tem pa bi jih lahko nekdo usmeril na delo, pri katerem bi se našli. Ljudje lahko na nekem drugem področju popolnoma vzcvetijo,« je prepričan.
Med mladimi ni zanimanja
Če gledamo primerjalno oziroma poskušamo umestiti Slovenijo v mednarodni prostor, si nas večina za zgled postavi skandinavske države in njihov javni sektor, v katerem je, če se ustavimo pri številkah, zaposlenih med 25 in 30 odstotki celotne delovne sile, medtem ko jih je pri nas pod deset odstotkov. Po mnenju Pečariča bi morali odkrito govoriti o reorganizaciji, osmisliti nekatera področja, saj tisto, kar je bilo na primer prioriteta pred desetimi leti, danes ni več. Veseli ga, da smo zadnja leta priča vse več civilnim iniciativam, ki se bojujejo za večjo transparentnost in odgovornost javnih institucij ter da se ljudje na splošno bolj zavedajo vpliva javnega sektorja na njihovo življenje.
A če se vrnemo k pomanjkanju kadrov, ki je eden od najizrazitejših problemov, se zdi, da si mladi ne želijo več delati v javnem sektorju, da jih te službe ne zanimajo več toliko, kot so jih nekoč. To je po njegovem mnenju zgodovinsko, družbeno in gospodarsko povezano. »Včasih je bil na vasi najpomembnejši učitelj, pa na primer takratni žandar, morda še kakšen posameznik, ki je delal za državo. To se je v veliko večji meri povezovalo z oblastjo, danes pa je zgodba drugačna. Mladi se spoprijemajo z razmerami, kakršne imamo, če pogledamo samo stanovanja ... Včasih so bila kadrovska, danes jih ni več, čeprav slišim, da jih po Evropi spet uveljavljajo in skušajo s tem pridobiti zaposlene. Jasno je, da se bo par zaposlil tam, kjer bo več zaslužil, da bo čim prej lahko prišel do sredstev, odplačal posojilo in tako naprej.«
Spremeniti pogajanja
Trenutna situacija pogajanj med vlado in sindikati v javnem sektorju je po njegovem mnenju pokazatelj globokih in dolgotrajnih problemov, zato je prepričan, da je treba spremeniti pristop k pogajanjem. »Ugoditi enemu ali drugemu je vedno težava, zato je treba najti vmesno pot. A z optimizmom, ki je prvi pogoj za to, da se resno začnejo izvajati reforme, pa ne nujno reforme zaradi reform. Starši že pri svojih otrocih kmalu ugotovijo, da je treba obljube spoštovati, sicer je bolje ne obljubljati. Po mojem mnenju ne bi bila velika težava, če bi na ravni vlade ustanovili koordinacijsko službo, ki bi usklajevala delo ministrstev, ne da bi rekli – tako kot med sosedi –, da drug drugega sploh ne poznajo,« ponazori eno od rešitev, ki jo vidi. »Dokler že v startu nimamo vsebinske primerjave nekega delovnega mesta z njegovimi zahtevami, s tem, kaj nekdo tam dela, katere pogoje mora izpolniti, kako se primerja s primerljivim poklicem in kateri poklic je sploh primerljiv, potem se je težko pogovarjati, še manj pogajati za višje ali nižje plače.
»Kako se policist lahko razlikuje od pravosodnega policista in kako se oba razlikujeta od vojaka, inšpektorja ali pa katerih drugih poklicev, ki so si dejansko primerljivi, ali pa, če hočete, na našem področju visokošolskega učitelja ali raziskovalca. Če imamo vsebinske mejnike postavljene, veliko lažje razdelimo sredstva. Vsak sindikat zase trdi, če malo karikiram, da bi svet propadel, če ne bi bilo njegovega poklica. A so vendar tudi druga področja zelo pomembna, pravzaprav so pomembna vsa, a morajo biti med sabo v neki konstelaciji, konec koncev tudi zvezde in planete gledamo tako.«
Pravični plačni sistem
Plačni sistem bi bilo treba oblikovati po opisanem postopku, da bi bil pravičen. Po njegovem mnenju bi lahko za izhodišče vzeli primerjavo, kako so določeni poklici razvrščeni po razredih v nam primerljivih državah, nato pa bi bilo rešitev vendarle treba prilagoditi ob upoštevanju našega vrednostnega in gospodarskega sistema, finančnih zmogljivosti in trenutnih potreb, da bi lahko imeli vsebinsko bolj utemeljene razlike, kot pa da se plače merijo le po tem, kateri sindikat je pogajalsko močnejši.
Če bi bila pogajanja neuspešna in bi se pojavile stavke, bi poskušal ohraniti možnost pogajanj, dogovora, vendar pa vmesne situacije ne bi prepustil prostemu teku. »Bi bilo pač treba spremeniti zakonsko ureditev. Na primer s sodnim postopkom, pri čemer bi sodišče takšno zadevo obravnavalo po nujnem postopku. To bi začasno rešilo položaj, vse do dogovora. Družba ne bi tako trpela, še vedno bi imeli večje možnosti za uveljavljanje naših, včasih tudi človekovih pravic,« je prepričan Mirko Pečarič in to ponazori s primerom neuspešnih pogajanj z zdravniki, zaradi katerih najkrajšo potegnejo prav bolniki.
