Jana Lampe, vodja mednarodne pomoči pri Slovenski karitas, je letos obiskala že več žarišč, na katerih je humanitarna kriza največja. Pred kratkim se je vrnila iz Južnega Sudana, še prej je bila v Libanonu, decembra lani v Ukrajini … Čeprav so vse oči uprte v krizo brez primere, ki se dogaja v Gazi, trpijo bedo in pomanjkanje tudi druga območja, ki trenutno niso tako na očeh javnosti.

Na vprašanje, kje je najhuje, težko odgovori, a vendarle izpostavi Afriko, natančneje Južni Sudan. Ogromno ljudi umre zaradi malarije, kar 60 odstotkov prebivalstva tare akutna lakota, otroci so podhranjeni in umirajo. Zdravila so predraga, zdravnikov je premalo in so prav tako predragi in tako se življenje hitro konča. »Junija sem bila v Južnem Sudanu, kjer izvajamo tudi triletni projekt krepitve skupnosti kot pripravljenost na krize in opolnomočenje žensk. Res lahko rečem, da v tako revni državi, odkar delam kot humanitarka, še nisem bila. Ta revščina me je zelo zelo pretresla. Samo ko stopiš na ulico, vidiš podhranjene otroke. Država ima sicer 12 milijonov prebivalcev. Imajo samo eno asfaltirano cesto v celem Južnem Sudanu in nobene infrastrukture. Velik problem je tudi korupcija. Tisti, ki so na oblasti, vse pospravijo v svoj žep, zato ljudje nimajo veliko, čeprav je to država, ki ima nafto in druge naravne dobrine. Morda je to včasih problem za afriške države ali pa nasploh. Tiste, ki nimajo nič dobrin, pustijo pri miru, tiste, ki pa jih imajo, so takoj žrtve različnih interesov,« se zamisli Jana Lampe in kot poznavalka stanja v afriških državah pove, da je tam na splošno veliko voditeljev, ki so diktatorji, imajo neomejene mandate in tako spreminjajo ustave, ljudje pa stradajo in životarijo.

Vsak konflikt državo opustoši in to, da so bili 50 let v konfliktu s Sudanom, je pustilo posledice, ko pa so se leta 2011 odcepili in postali samostojna država, so imeli kmalu še notranjo medplemensko vojno. Veliko ljudi je razseljenih po državi, živijo v begunskih taborih, ki jih je Jana Lampe tudi obiskala. »Res se ti trga srce, ko vidiš, v kakšnih razmerah ti ljudje živijo. Obiskala sem en takšen tabor, ki so ga postavili kar na pokopališču v Jubi, ker ni bilo drugega prostora. Tam so barake, pokrite s polivinilom, zraven pa so grobovi. Ne dovolijo jim izkopati stranišč, ampak morajo hoditi daleč stran k reki, kjer zajemajo tudi pitno vodo. Zato ni presenetljivo, da se pojavljajo razne bolezni. Ženske rojevajo v šotorih, otroci ne hodijo v šolo, ker družine nimajo denarja …« opisuje grozljive razmere in pove, da je veliko poligamije in da imajo družine tudi po dvajset otrok, kar jo je res presenetilo. Slovenska karitas jim v sklopu projekta ministrstva za zunanje in evropske zadeve zagotavlja hrano, semena, motike, koze, zgradili pa so tudi dva vodnjaka v vaseh, saj so morali ljudje prej hoditi tri ure peš, da so lahko prišli do pitne vode, za kar so neizmerno hvaležni.

Revščina v Libanonu

Južni Sudan je država, ki ima tudi svetovno največji delež nasilja zaradi spola ali pa spolnega nasilja nasploh, pri čemer projekte opolnomočenja žensk izvaja tudi Slovenska karitas v sodelovanju z ministrstvom za zunanje in evropske zadeve. Takšne projekte izvajajo tudi v Libanonu. »Osredotočili smo se na libanonske ženske, vključili smo jih 800, ki so potencialne žrtve nasilja ali pa so že bile žrtve nasilja. Izvajamo delavnice ozaveščanja o tem, kaj sploh je nasilje, zakaj do tega pride, kako se obvarovati, imamo tudi psihoterapevtko, ki vodi te delavnice po različnih krajih na severu Libanona. Bila sem tam in videla, koliko tem ženskam te delavnice pomenijo, saj so ves čas doma, skrbijo za otroke, za dom … Je pa tudi tako, da je v Libanonu res huda revščina, saj 70 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine, ogromno je brezposelnosti zaradi hude kompleksne krize, ki jo imajo zdaj že zadnjih nekaj let. Leta 2019 je bil v državi finančni kolaps zaradi korupcije in drugih stvari v državi in ljudem so takrat blokirali bančne račune. Tako ne morejo dvigniti svojih prihrankov, lahko dvignejo samo tisto, kar so zaslužili prejšnji mesec in to je to. Letna inflacija je približno stoodstotna, plače so nižje, cene pa enake,« opiše razmere in doda, da ni presenetljivo, da ljudje bežijo iz države, saj niti otrok ne morejo poslati v šole, ker je to predrago.

Kot rečeno, ima tudi Libanon zelo visoko stopnjo nasilja. Ženske v Libanonu so še v podrejenem položaju, zaradi razmer je veliko brezposelnih, nižje izobraženih in to možakarji velikokrat izkoriščajo. Če je stanje nevzdržno, se navadno še vedno zatečejo po pomoč k sorodnikom, vendar so zdaj pri Karitas Libanon vzpostavili tudi zavetišča za žrtve nasilje zaradi spola, ki se jih podpira tudi iz slovenskega projekta.

Kot je Jana Lampe opazila na terenu, je ogromno žrtev nasilja med sirskimi begunkami. »To so takšne zgodbe, da te res srce zaboli. Pogovarjala sem se z mlado žensko, Sirko, ki jo je neki sirski begunec zvabil v Libanon, ji obljubljal vse mogoče, ko se je z njim poročila, pa jo je zlorabljal in izkoriščal, pobral ji je ves denar, ki ga je zaslužila. Pogovarjala sem se tudi s koristnico projekta, Libanonko, ki je bila v visoki nosečnosti, dva tedna pred porodom, in je pripovedovala, da jo mož pretepa, a nima kam iti, ker je brezposelna. Denarja ni imela niti za porod v bolnišnici, ki stane 1500 dolarjev. To se me je res dotaknilo in plačali smo ji, da je šla lahko rodit v porodnišnico,« je še vedno presunjena Jana Lampe. Doda, da je zdravstvena kriza v Libanonu zelo velika. Ko se je pogovarjala s tamkajšnjo zdravnico, ji je rekla, da je zanje najtežje, ko morajo izbirati, komu bodo pomagali in komu ne, ker ljudje nimajo denarja, da bi si plačali operacije. Najtežje je za rakave bolnike, saj je zdravljenje izredno drago.

Pomagajo, kjer drugi ne

Pozabiti ne gre niti na Ukrajino. »Ko sem bila decembra tam, sem videla, da so razmere za ljudi v bistvu vse težje. Ne vedo, kaj bo, ko bo spet prišla zima, saj je bilo uničenih oziroma bombardiranih že 80 odstotkov elektrarn. Prav tako je uničenih ogromno hiš, sploh na vzhodnih, južnih delih. Ali pa so poškodovani strehe, okna, vrata … Poleg tega je tu vojna pustila psihološke posledice, veliko je stisk, travm pri otrocih in odraslih, vidiš vojne veterane, ki so brez noge, roke …«

Humanitarnih kriz je vse več, države pestijo lakota, konflikti, podnebne spremembe. »Mislim, da je to realnost Afrike, vidimo tudi, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu, ne smemo pozabiti na Latinsko Ameriko, Venezuelo … Prek naše mreže Caritas Internationalis vsak dan dobimo sporočila, kje so krize, kaj se dogaja, poročila, apele za pomoč. Vsem je nemogoče pomagati, sploh pa ena mala Slovenija. A vendarle pomagamo. Zadnjič se mi je zdelo zanimivo, ko je naša misijonarka, sestra Bogdana, rekla, da so jo ljudje v Burundiju spraševali, koliko je Slovencev. Ko je povedala, da samo dva milijona, niso mogli verjeti, da tako malo ljudi tako izdatno pomaga. Še vseeno je naša pomoč vidna in skupaj s podporo ministrstva za zunanje in evropske zadeve, s katerim smo na Slovenski karitas junija letos podpisali novo petletno humanitarno strateško partnerstvo za odziv na krize, lahko res naredimo nekaj bolj vidnega in ljudje začutijo, da tam pomaga Slovenija. Najraje pomagamo tam, kjer drugi ne, tam, kjer je najbolj potrebno,« pripoveduje Jana Lampe. Zanimiva sogovornica poudari, da so Slovenci izredno solidarni, sploh če gre za naravne nesreče, kot so poplave, potresi, pa tudi vojne. Še bolj zaupajo, kadar so v ozadju slovenski misijonarji. »Slovenci imamo res veliko srce tudi za stiske drugih, ne samo za svoje državljane, prepoznamo jih in vemo, da so ljudje po svetu res brez hrane, brez strehe nad glavo, da nimajo ničesar in da jim vsaka pomoč pride še kako prav.«