»Veličino nekega naroda in države zgodovina vedno ocenjuje tudi po njeni skrbi in oskrbi za starejše odrasle. Ne po njenih politikih,« je prepričana Jana Goriup, sociologinja, raziskovalka, pedagoginja in zaslužna profesorica Univerze v Mariboru, zdaj pa predstojnica katedre za socialno gerontologijo na Univerzi Alma Mater Europaea v Mariboru.
Glede na svoja raziskovanja na področjih sociologije staranja in socialne gerontologije nad ravnanjem s starejšimi v naši državi ni navdušena. »Država, ki tako počne s svojimi nekoč ustvarjalnimi, zdaj ostarelimi ljudmi, nima prihodnosti. Vsaj lepe ne! Če se bo takšno zapostavljanje starejših nadaljevalo, bo ta mali mili narod z milo slovensko govorico, v kateri v dvojini pišemo najlepše pesmi o ljubezni, ostal brez obraza in duše. Ljudje potrebujemo druge ljudi za rast in napredek, smo družabna bitja, ki sicer potrebujejo samost, a ne osamljenosti. Tako se učimo razlik in se na nezavednem odločamo, ali bomo v prihodnje gradili mostove ali zidove.«
Spremenjeni odnos do starejših
Intenzivno staranje prebivalstva in podaljševanje življenjske dobe po njenem mnenju nedvomno zahtevata novo vzpostavljanje razmerij med generacijami in spremenjeno, pozitivno medgeneracijsko sodelovanje, predvsem med mlajšo in starejšo generacijo.
»Družbene spremembe, vključno z modernizacijo, niso vplivale le na daljšo življenjsko dobo, pač pa so spremenile tudi odnos do starejših odraslih. Celo do te mere, da so ti marsikje postali socialni problem, tarča starističnega obnašanja mlajših generacij in predmet gerontofobije. Čeprav dolgoživost omogoča zdravo, aktivno in produktivno starost, pa ju hkrati ne jamči, saj sta diskriminacija starejših odraslih in strah pred staranjem globoko zakoreninjena v kulturo sodobne postmoderne družbe. Strah pred starostjo ne izvira zgolj iz kulta mladosti, ker izhaja iz kulta jaza. Zanikanje starosti zato producira željo po podaljševanju življenja, celo s težnjo po popolni odpravi starosti, kar je z grandiozno vizijo tehnološke utopije in umetne inteligence, v katerih ni prostora za starost, nedvomno narcistično brezbrižno do prihodnje generacije. Ki pa vseeno izraža tesnobne strahove kulture staranja, ko starejši odrasli zase ne vidi več nikakršne prihodnosti.«
Strah pred staranjem je pomemben dejavnik, ki vpliva tako na odnos in vedenje posameznikov do starejših odraslih kot tudi na prilagajanje posameznika lastnemu procesu staranja in ponuja možnost dobre, lahke smrti, opozarja sogovornica in dodaja, da vse starostne skupine v naši družbi pomen procesa staranja napačno in predvsem prepozno zaznavajo, pogosto zaradi nezadostnih informacij, čeprav je to prihodnost slehernega posameznika.
Naraščajoča revščina
Na vprašanje, na kakšen način lahko kot družba ohranjamo medgeneracijsko solidarnost in kako vzgojiti mlajše generacije za življenje v starajoči družbi, odgovarja, da ta zajema različne oblike ohranjanja socialne kohezije v družini s čustvenimi, vedenjskimi, strukturnimi in normativnimi oblikami povezovanja. »Z naraščajočo dolgoživostjo in upadanjem stopnje rodnosti se povečuje število starejših odraslih, ki so odvisni od družinske podpore. Kar zadeva medgeneracijske odnose, imajo starejši starši več interakcije z otroki, s katerimi živijo ali ki živijo njim bližje. Medgeneracijski odnosi pogosto služijo kot ključna podpora in vir čustvene povezanosti za starejše in mlajše družinske člane. Razumevanje izzivov, s katerimi se starejši odrasli soočajo v teh odnosih, omogoča boljše prilagoditve in krepitev vezi v družini. Ti odnosi močno vplivajo na splošno dobro počutje družine in lahko zagotovijo občutek pripadnosti, podpore in varnosti.«
Ker so starejši odrasli pomemben dejavnik razvoja naše družbe, je treba zagotoviti priznanje njihove socialne, kulturne, ekonomske in politične participacije v družbi, v javnosti prepoznavnost njihovega prispevka v preteklosti pa tudi sedanjosti, njihovo vključevanje v nova okolja, enake možnosti in priložnosti za izobraževanje tudi v zrelem življenju, našteva. Poleg tega jim je treba omogočiti tudi polni izkoristek zmožnosti in sposobnosti, primerne bivalne razmere in servisne službe za zadovoljevanje njihovih potreb, vsem zagotoviti minimalni dohodek in možnost, da aktivno skrbijo za svoje zdravje, in enak dostop do zdravstvenega varstva. Nujna je tudi pomoč starejšim odraslim s posebnimi potrebami za ohranjanje fizičnega, kognitivnega in emocionalnega zdravja. Pomembno je tudi izpostaviti zgradbe oziroma bivalne enote, v katerih bivajo, ter transportno in prometno problematiko ter infrastrukturo.
Vsekakor je po njenem prepričanju posebno pozornost treba nameniti tudi odpravi marginalizacije starejših odraslih v ruralnem okolju, saj se soočamo z akutno naraščajočo revščino starejših odraslih. Nedvomno je treba preurediti tudi pokojninski sistem, da bodo zaslužene pokojnine starejšim odraslim omogočale mirno, kakovostno, varno in dostojanstveno preživljanje svoje starosti. »Poseben izziv v luči aktualnih dogajanj v zdravstvenem sistemu je odsotnost specialističnega študija geriatrije, saj v Sloveniji čutimo odsotnost zdravnika specialista za starejše ljudi,« še opozori in dodaja, da nikakor ne smemo zanemariti niti različnih oblik zlorab in nasilja nad starejšimi.
