Aleš Kuhar je agrarni ekonomist, izredni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je tudi prodekan za razvoj, kakovost in prenos znanj. Znan je po svoji kritičnosti in predvsem po tem, da spregovori brez dlake na jeziku. Prihaja iz Prekmurja, tako kot eno večjih in stebrnih agroživilskih podjetij pri nas, Panvita. Seveda mu ni vseeno ob dejstvu, da je njeno lastništvo prešlo v hrvaške roke: »Mislim, da je pri Panviti šlo za osebni obup lastnikov ob stanju v slovenskem agroživilstvu. Če si star med 40 in 50 let in se ta trenutek vprašaš, ali se boš še naslednjih 30 let kariere trudil s Panvito in upravljanjem agroživilskega sistema v Sloveniji, ali pa naj ti nekdo izplača lastniški delež v vrednosti nekaj milijonov evrov za to, da se postopoma umakneš iz podjetja, kaj bi naredil?«
Politične napake
Slovenski prehranski sistem je namreč razsut, razlog za to pa je 20 let strokovnih in političnih napak, ki so se začele na pragu 90. let, je jasen Aleš Kuhar. »Ciljno smo razsuli obstoječa in večinoma dobro delujoča postsocialistična državna kmetijstva, gospodarstva in naivno ustoličili ideal družinskega kmeta, ki naj bi nadomestil vlogo velikih, vertikalno integriranih državnih agroživilskih sistemov. Kot se danes jasno kaže, je bil to nerealen cilj. Takratni politiki, strokovnjaki in nastajajoč kmečki establišment so se zgledovali po Avstriji in še kakšni državi na severu Evrope, a za slovensko realnost je bil to napačen koncept. Posledično imamo enega najmanj konkurenčnih in najmanj razvitih kmetijskih sektorjev v EU. Po ključnih ekonomskih kazalnikih je slovensko kmetijstvo praviloma vedno na zadnjih treh mestih v EU, kazalniki pa v najboljšem primeru stagnirajo.
Drugi pomemben razlog za trenutno stanje je, da je bil slovenski trgovinski trg v zadnjem desetletju dobesedno razruvan, predvsem z rekordno penetracijo in brutalno dominanco dveh trgovinskih diskontnih multinacionalk, ki sicer prosperirata tudi drugje po svetu, toda naš naiven potrošnik in prerešetan trg sta, kot kaže, idealen milje za razvoj globaliziranega diskontnega formata. Negativne posledice prestrukturiranja trgovine bomo čutili še dolgo in na številnih, tudi neekonomskih področjih.«
Fokusirani na butik
Danes so številna nosilna podjetja v slovenski živilski panogi v lastništvu kapitala iz manj razvitih držav, predvsem iz bivših republik Jugoslavije. To ni dobro, potrdi Kuhar, prav tako je strateško zelo tvegano, da so podjetja, ki so vertikalno odvisna od kmetijske surovine, v lasti tujega lastnika.
»V prehranskem sistemu imamo stebrna podjetja – velike vertikalno integrirane agroživilske sisteme in tako imenovano dekoracijo – butične proizvajalce, na primer ekološke kmetije z lastno predelavo in legalno neposredno prodajo na domu in tržnici. Realni in legalni tržni obseg tega segmenta je dva do tri odstotke prehranskega sistema v Sloveniji. Butik bo ostal butik in ne bo dosegel več kot 10 odstotkov prehranskega trga. Toda slovenska politika in kmečki establišment ter tudi velik del stroke so obsedeni z butikom, medtem ko stebrne strukture, torej 90 odstotkov prehranskega trga, ignorirajo ali se jih v svoji nevednosti ne zavedajo. Družinski kmet sam ne bo nahranil ljudstva, do 90 odstotkov hrane v sodobnih državah, tudi v Sloveniji, kupujemo v trgovskih sistemih, do tja pa vodi dolga in kompleksna agroživilska veriga. Za to pot so potrebni stebrni sistemi, ki odkupujejo kmetijske surovine in jih predelajo v živila.«
Steber – živinoreja
Steber slovenskega kmetijstva je živinoreja, predvsem prireja mleka in reja perutnine ter govedi. Za govedorejo imamo odlične naravne pogoje, hribovje in travinje. »Če želimo te naravne vire izkoristiti, potrebujemo sodoben in naravi prijazen razvojni model agroživilstva ter pripadajočo infrastrukturo, to pa so sodobna mlekarska in mesnopredelovalna podjetja,« odločno pove Kuhar.
Toda kaj se dogaja? »Živinoreja je pri nas in tudi drugje v razviti tujini na udaru, trend se obrača proti mesu. V Sloveniji nimamo idealnih danosti za poljedelstvo, zato je treba vse napore usmeriti v pospešitev transformacije v trajnostno živinorejo, predvsem v mleko in kakovostno meso govedi. Trajnostni prehranski sistem brez živinoreje ne obstaja, to so osnovni biološki in fizikalni postulati. Kmetijstvo je biološki sistem, ki vključuje uravnoteženo rastlinsko in živalsko proizvodnjo. Mesnopredelovalna industrija je sistemsko nujen člen kmetijstva, kot daljnovod v elektrosistemu. Če ne bomo imeli sodobne klavnice, in to v osrednji Sloveniji, kjer so pogoji idealni za trajnostno živinorejo, potem na trgu rejne živine naša država ne bo suverena, kmetje bodo v nemilosti tujega lastnika,« je jasen sogovornik.
Odtekanje dobičkov, ukinjanje blagovnih znamk
Tuje lastništvo živilskih podjetij ima vpliv predvsem na makroekonomskem in tržnem področju, pa tudi na mnogih drugih. »Temeljno dejstvo je, da tuja lastnina v stebrnem živilskem podjetju pomeni tveganje na področju prehranske suverenosti države. Lastniki imajo pravico upravljati podjetje v skladu z lastnimi interesi, ki niso nujno koristni za lokalno gospodarstvo in družbo. Dobičke repatriirajo, zapirajo oddelke in odpuščajo delavce, ko optimizirajo funkcije v podjetju. V primerih slovenskih podjetij pa je negativnih pojavov še več, saj podjetja iz manj razvitih držav prevzeta podjetja v Sloveniji izkoristijo tudi v finančnem smislu – v mnogih primerih prevzetih slovenskih živilcev smo videli takojšnje operacije, ko se je nov lastnik zadolžil pri prevzetem podjetju. Ne morem tudi mimo aktivnosti prevzetega Žita, ki ugaša legendarne nacionalne blagovne znamke in jih utaplja v arhitekturi Podravke. Vem, da je to legitimna pravica lastnika, a to je ugašanje nacionalne ekonomske identitete in tradicije.«
Ni vrnitve
Je naš sistem mogoče popraviti in kako delovati naprej? Aleš Kuhar odgovarja: »Moje mnenje je, da sistema ne moremo več popraviti, in če sem načeloma optimističen, tu nisem. Sem realist. Če bi delali za prehransko suverenost in če bi politiki delali v dobro gospodarstva in družbe, bi delovali z več poguma. Tako to delajo drugod. Zakaj si politika ni upala pozitivno poseči v Panvito? Seveda ne – a to bi bilo najbolj naravno in državotvorno, da bi se država izpogajala za realno ceno in upravljala podjetje. Enako pri Celjskih mesninah, da ne govorim o Žitu, Radenski, Drogi Kolinski. V resnih državah to znajo zmenedžirati, in to pogosto tudi izvedejo. Pri nas pa si politika ne upa narediti velikih potez – raje kot s stebri nacionalne prehranske suverenosti se ukvarja s simpatičnimi zgodbami eko kmeta, ki skuha 300 kilogramov marmelade na leto. Se je ob napovedih nekajstomilijonskih investicij lastnika Perutnine Ptuj v regiji kdo od državnega vrha srečal z njim in mu ponudil možnosti za realizacijo le-teh v Sloveniji? Premier Hrvaške se verjetno je.«
