Pravnik Boštjan Penko je kot predsednik vladnega urada za preprečevanje korupcije leta 2001 začel orati ledino na področju boja proti korupciji. Urad je bil predhodnik današnje protikorupcijske komisije in po besedah Penka še danes ni prave politične volje, da bi korupciji stopili na rep.
Tako je bilo s stopanjem korupciji na rep v obdobju, ko ste vi vodili urad za preprečevanje korupcije. Kakšen je bil protinapad, kakšni so bili pritiski?
»Urad je bil ustanovljen sredi leta 2001 na pobudo Sveta Evrope. Ko smo želeli pridobiti večja pooblastila v boju proti korupciji, smo bili hitro postavljeni na realna tla. Beseda korupcija je bila nezaželena, Slovenija je bila takrat v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami zgodba o uspehu in tega 'imidža' ni bilo dovoljeno kvariti. Zdaj je povsem jasno, zakaj: da bi lahko v okviru omenjene zgodbe o uspehu čim bolj nemoteno potekala delitev plena – skupnega dobrega, ki smo ga prinesli iz prejšnje države in ga nato naprej ustvarjali sami. Pomenljivo je, da smo že takrat z majhno skupino strokovnjakov z različnih področij prepoznali vsa največja korupcijska tveganja za našo državo in večkrat opozorili takratno oblast na nevarnosti, ki nam preti, če ne bo ustrezno ukrepala. Če bi prebrali naše takratne analize, bi lahko ugotovili, da se je zaradi odsotnosti politične volje uresničil natančno tisti scenarij, ki smo ga napovedali ob morebitnem neukrepanju.«
Sodelovali ste tudi pri postavljanju temeljev za sedanjo protikorupcijsko komisijo. Kakšna so bila tedaj vaša pričakovanja?
»Od začetka je bilo jasno, da prave politične volje, ki bi z učinkovitimi in konkretnimi pooblastili podprla delovanje organa za boj proti korupciji, v Sloveniji ni bilo niti takrat niti je ni danes. Na žalost je očitno, da vsakokratna oblast skupaj s povezanimi skupinami in lobiji, ne glede na politične barve, državo vidi kot svoj plen ter si ga skuša v kar največji meri prilastiti. Komisija, takšna, kot je bila v preteklosti, in takšna, kot je danes, na to dogajanje žal ne more vplivati.«Torej se vaša pričakovanja niso izpolnila, zaradi komisije po 20 letih v državi nimamo manj korupcije in pošteni državljan nič bolj pravičnejših pogojev življenja?
»Velika večina državljanov zaradi prej opisanega delovanja ekonomsko-političnih elit danes živi mnogo slabše, kot bi lahko. Vsi javni sistemi so razgrajeni, dostopnih in učinkovitih javnih služb, kakršne so bile v preteklosti, danes nimamo več. Storitve, ki bi morale biti ljudem glede na njihove vseživljenjske prispevke dostopne kot brezplačna pomoč, temeljijo na biznisu in trgovini in ne več na vrednotah, ki bi jih morale poganjati. Žal pravo in pravičnost, ki bi se morala čim bolj prekrivati, stojita vse bolj vsaksebi. Realnega stanja v resnici niti ne poznamo, prav tako ne moremo predvideti prihodnosti – vem pa, da se nam kot družbi ne piše nič dobrega, če se bo opisana erozija nadaljevala.«
Komisiji večkrat očitajo, da je brezzobi tiger, ker nima pooblastil za sankcioniranje kršiteljev. Jo tudi vi vidite kot takšno? Bi bila z večjimi pooblastili učinkovitejša?
»Če bi ljudi in predvsem ekonomsko-politične elite vodile prave vrednote, to so predvsem solidarnost, skrb za skupno dobro, kompetentnost, prevzemanje odgovornosti in osebna integriteta, ob učinkovitem delovanju pravosodnega sistema in aktivni civilni družbi komisije po mojem mnenju ne bi potrebovali. Komisija velikih primanjkljajev na naštetih področjih niti z največjimi pooblastili ne more nadomestiti. Na javni sceni, kjer komisija nastopa preventivno, kot nekakšen nadzorni organ, se igra le igra za občinstvo – iz zaodrja jo vodijo akterji, ki so nam ugrabili državo, in nanje delovanje komisije žal nima nikakršnega vpliva.«
V katerih delih družbe je po vašem mnenju korupcije največ? In kaj poganja to korupcijo?
»Po mojih izkušnjah korupcije na nižjih ravneh skoraj ni in je nikoli ni bilo veliko. Večino korupcije ustvarja naveza ekonomsko-političnih elit, ki deluje v zasebno korist namesto za javno dobro. Najdemo jo tako rekoč na vseh področjih, kjer je to mogoče, primeroma na področju javnega naročanja vseh vrst in oblik, kartelnega dogovarjanja, gradbenih projektov, ki se financirajo z javnim denarjem, in podobno. Prav tako ni mogoče spregledati pomanjkanja osebne integritete marsikaterega javnega uslužbenca oziroma funkcionarja.«
Kako velika težava je v Sloveniji sistemska korupcija? Jo lahko reši en dokument, strategija, novi zakon?
»Korupcija v naši državi je predvsem posledica 35-letnega tranzicijskega obdobja. To je ustvarilo elito sposobnih posameznikov, vendar brez morale in občutka za skupno dobro, ki so se v več valovih tranzicije znašli na pravem mestu ob pravem času ter nam s sinergijskim delovanjem ugrabili državo in jo predali v navidezno upravljanje marionetam. Predvsem to velja za tako imenovane leve elite, ki se jim desnica zaradi stalnega in povsem nepotrebnega kulturnega boja in revanšizma nekaterih voditeljev ni sposobna učinkovito upreti. Večina kompetentnih in v osnovi poštenih ljudi se je po mojih izkušnjah iz tega brezplodnega boja umaknila, saj so vselej le tarča diskreditacije z ene ali druge strani. Za vse našteto običajni državljani plačujejo visoko ceno. Nastale situacije ne moreta rešiti ne zakon ne strategija, osebno menim, da bi do bistvenih sprememb na bolje lahko prišlo šele po prihodu novih, neobremenjenih in 'neokuženih' generacij politikov in gospodarstvenikov z visoko stopnjo osebne integritete, ki bodo lahko oblikovali kritično maso posameznikov na ključnih položajih, potrebno za preusmeritev dosedanjih trendov in za zajezitev korupcije.«
