Gojimo solato na svojem vrtičku in po jajca skočimo na sosedovo kmetijo, a obenem v trgovinah vsak dan posegamo po uvoženi hrani vprašljive kakovosti, ker je nekoliko cenejša ali v akciji. S takim ravnanjem nismo prav nič prispevali k slovenski preskrbi s hrano. Številke so zgovorne: slovenska gospodinjstva v povprečju 95 odstotkov svoje hrane kupijo s trgovskih polic, tri ali štiri odstotke hrane pa od kmetov.
Teden slovenske hrane, ki ga je na pobudo Čebelarske zveze Slovenije uvedla vlada, da bi nas spodbudila k nakupu lokalno pridelane hrane, je torej priložnost za razmislek predvsem o tem, po kakšni hrani posegamo v trgovinah.
»Spreminjanje in usmerjanje nakupnih vzorcev ter navad je zahtevno in terja načrten in profesionalen pristop. V slovenskem okolju je to še posebno težko. Slovenskega kupca bombardirajo ogromne količine marketinških sporočil, a ne od kmetov in živilske industrije, pač pa od trgovcev. Slovenija v primerjavi z drugimi državami močno izstopa po agresivnem oglaševanju trgovcev prav na področju hrane,« pravi agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, prodekan za razvoj, kakovost in prenos znanj na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Kupec ob takšnem oglaševalskem stampedu težko ostane »normalen«. »Slovenski kupci so glede na standard, ki ga imamo, nadvse cenovno občutljivi, prav skopi in obsedeni z akcijami. Naši odzivnosti na akcije se čudijo še tuji trgovci sami, česa takega drugje ne vidijo v takšni meri,« nadaljuje.
Če želi država s svojo promocijo lokalne hrane ujeti pozornost potrošnika, mu zlesti pod kožo in vplivati na njegovo nakupno izbiro, mora biti torej še glasnejša in prepričljivejša od agresivnih trgovcev. »Korak naprej pri promociji hrane bi naredili, če bi po zgledu drugih držav imeli javno agencijo za hrano. Tako bi bila ta dejavnost ločena od ministrstva in dnevne politike ter tako bolj sistematična, strokovna in učinkovita,« razmišlja Kuhar.
Misliti na celotno agroživilsko verigo
Predvsem pa so nujna vlaganja. Če je cilj države povečati porabo slovenskih živil, hrane slovenskega porekla, je nujno z res zajetnimi investicijami krepiti konkurenčno sposobnost kmetijstva in živilskih podjetjih, poudarja. »Slovensko kmetijstvo namreč sodi med najbolj zaostala v Evropski uniji, po produktivnosti je že na zadnjem mestu skupaj z Romunijo. To pri nas zelo redko slišimo, nihče ne želi o tem govoriti, kaj šele to reševati,« opozarja.
»Res je, da država za kmetijske subvencije namenja zajetne količine javnega denarja, ampak ta denar ni namenjen krepitvi konkurenčnosti, ki bi prinesla večji delež slovenske hrane na trgovske police, pač pa zgolj vzdrževanju dohodkovnega položaja kmetov,« pravi. »Velika napaka je, da se kmetijska politika v zadnjih desetletjih preveč osredotoča samo na kmeta. Živilska podjetja, ki dejansko proizvedejo hrano, pa so močno spregledana,« je že velikokrat opozoril Kuhar. Tudi v splošni javnosti od nekdaj govorimo, da kmetje proizvajajo hrano. »Ne, v tretjem tisočletju v razvitih državah kmet ne proizvaja hrane, ampak je kmet nadvse pomemben dobavitelj surovine za proizvodnjo hrane,« poudarja. »Niti politika še vedno ni dojela, da je hrana rezultat konkurenčnega in poštenega sodelovanja med pridelovalcem surovine in proizvajalcem, ki surovino predela v živilski izdelek za trgovske police. Tudi ta slepota je pripeljala do razmer, v katerem je slovensko agroživilstvo danes: najbolj zaostalo kmetijstvo v Evropi in s prevelikim deležem živilskih podjetij v tuji lasti,« je oster Aleš Kuhar.
Ne na mojem dvorišču
»Na ravni države bi bilo nujno strateško in sistematično vlaganje v prehransko samooskrbo. Zmanjšati moramo odvisnost od uvoza. Vzpostaviti moramo pogoje za razvoj,« opozarja tudi Janez Rebec, predsednik uprave Pivke perutninarstva in predsednik upravnega odbora Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS. Država je po njegovem mnenju premike v pravo smer naredila predvsem s projektom Izbrana kakovost Slovenije. Nad odnosom države do živilske industrije pa so v Pivki kritični predvsem zaradi pomanjkanja podpore pri vlaganjih, kot sta gradnja in obnova hlevov. »Na dovoljenje za postavitev novega hleva se čaka predolgo. Umeščanje v prostor je res izziv. S tem se nihče ne ukvarja in zdi se, da to nikogar ne skrbi. Poleg tega tudi lokalna skupnost po navadi deluje po načelu: 'samo ne na mojem dvorišču',« našteva Rebec. Vse bolj aktualni težavi sta tudi upadanje števila rejcev in pomanjkanje rejnih površin.
Razmere so vse težje. »Povečujejo se stroški surovin, dela in storitev. Vse večja je ponudba izdelkov iz uvoza – predvsem piščančjega in govejega mesa, mleka in drugih izdelkov, pri katerih smo lahko samooskrbni. Večajo se pritiski trgovcev na zniževanje cen. Ta razkorak vpliva na zmanjševanje možnosti za nadaljnji razvoj, vlaganje v kakovost, tehnologijo in kadre, kar lahko vodi v zmanjšanje konkurenčnosti in dostopnosti domačih izdelkov,« opozarja Rebec.
Živilska podjetja podpirajo teden slovenske hrane. »Posebno pa bi si želeli, da bi prednost lokalne hrane prepoznali tudi javni zavodi in gostinci ter na jedilnike pogosteje vključevali surovine slovenskega izvora ter njihovo poreklo na jedilniku tudi označili. Pri tem ne gre le za tradicionalne recepte in hrano, pridelano na njim najbližjih kmetijah, ampak tudi za predelavo – za kakovostne izdelke slovenskih živilskih podjetij, ki so del iste verige, kar včasih pozabljamo,« poudarja Janez Rebec.
Tudi v Eti Kamnik se soočajo s ponudbami cenejših surovin iz drugih evropskih držav. »V drugih državah se ciljno osredotočajo in specializirajo v pridelavo za potrebe njihove živilske industrije. Eta Kamnik pa predeluje slovensko rdečo peso, repo, zelje … in zato si želimo strateškega premisleka glede subvencioniranja posameznih posevkov. Tudi država lahko k temu pripomore, čeravno drži, da se moramo proizvajalci sami povezovati s kmetijstvom. In to tudi delamo. Naš skupni interes vendarle je, da nas preostale države ne bodo prehitevale po levi in desni s kakovostjo za primerno ceno,« poudarja direktor Ete Kamnik Miha Križaj. Ne gre pa se zanašati na to, da bodo kupci posegali po Etinih izdelkih samo zato, ker so »tradicionalno domače podjetje«, dodaja.
Kupec podpre kmeta in mlekarno
»Za slovenskega potrošnika je še vedno glavno merilo cena. Tu smo kot država veliko že zamudili, saj nam ni uspelo ozavestiti slovenskega potrošnika, da bo posegal po kakovostnih izdelkih domačih proizvajalcev,« opozarjajo v Ljubljanskih mlekarnah, ki jih vodi direktor Tomaž Žnidarič. »Potrošnik z nakupom našega izdelka podpre tako slovenskega kmeta kot mlekarno, ki zaposluje več kot 600 ljudi. Pri tem je treba razumeti, da se samooskrba države s hrano ne bo krepila, če potrošnik goji solato na lastnem vrtičku in kupuje jajca na sosedovi kmetiji, sočasno pa v trgovini dnevno posega po mlečnih izdelkih vprašljive kakovosti iz uvoza,« poudarja.
Ljubljanske mlekarne so že več kot desetletje v lasti Lactalisa, največje mlekarske skupine na svetu. »Debata o prehranski varnosti se pri nas vrti okoli lastništva živilskih podjetij, kar je zgrešeno in neupravičeno meče slabo luč na uspešna podjetja, kot je naše. Ni pomembno, kdo je lastnik, ampak kaj in kje proizvaja. Ljubljanske mlekarne proizvajamo izdelke s tradicijo, kar z investicijami v mlekarno podpira naš lastnik; te znašajo okoli sedem milijonov evrov na leto. Še več, šele od prihoda strateškega lastnika odkupujemo izključno mleko s približno 2200 slovenskih kmetij,« izpostavlja Žnidarič. Ljubljanske mlekarne kar polovico izdelkov izvozijo. »Slovenija je namreč več kot samooskrbna z mlekom: kmetje pridelajo več mleka, kot ga Slovenci potrebujemo. Zato je še pomembneje, da ohranimo konkurenčnost v mednarodnem prostoru, kar pa je na udaru zaradi dolgoletne odsotnosti jasne nacionalne strategije,« opozarja. Želijo si, da bi država ustvarjala pogoje za njihovo konkurenčnost v primerjavi s proizvajalci iz regije, od Hrvaške, Madžarske, Srbije, Češke, Poljske … »Konkurenčni moramo biti v najširšem smislu: pri obremenjenosti stroškov dela, administrativnih ovirah, dostopnosti do evropskih sredstev, zagotavljanju konkurenčnih cen energentov,« sklene Tomaž Žnidarič.
