V Sloveniji se je v zadnjih letih, predvsem na širšem območju Alp, razširila vsesplošna praksa plačevanja vstopnin, parkirnin, cestnin, ekoloških taks za dostop do naravnih vrednot ali če si preprosto želimo le pretegniti ude in se povzpeti na kakšno goro. Zadnji primer je dolina Vrat, priljubljeno izhodišče Slovencev za vzpon na Triglav. Zapornica pred dolino, ki napoveduje drugačen režim, in parkirnina 25 evrov na dan ali štiri evre na uro so bile hladen tuš, ki so kakega Slovenca gotovo odvrnile, da bi obiskal dolino. Toda Vrata še zdaleč niso edini primer bolj in manj dragega ter bolj in manj dovršenega načina plačevanja naravnih vrednot in zavarovanih območij.

Čista zmeda: 5, 10, 20 evrov

Naštejmo le nekaj najbolj znanih in razvpitih primerov, ki so v zadnjih letih zrasli kot gobe po dežju. Blejski vintgar 10 evrov, slap Savica 4 evre, parkiranje 5 evrov za tri ure oziroma 10 evrov na dan, cesta na planino Blato 20 evrov na dan, korita Mostnice v Bohinju 4 evre. Na drugi strani Vršiča: Tolminska korita 10 evrov, cesta na planino Kuhinja pod Krnom 10 evrov, slap Kozjak v Kobaridu 5 evrov, cesta na Mangartsko sedlo 10 evrov. Območja zunaj TNP: cesta do Valvasorjevega doma pod Stolom 10 evrov, cesta proti Domu pri izviru Završnice 7 evrov, cesta v dolino Ravenske Kočne na Jezerskem 10 evrov.

Ti zneski seveda nekoliko nihajo od sezone do sezone, za slap Savico boste oktobra ali aprila odšteli evro manj, medtem ko vas bo ogled Tolminskih korit stal oktobra le še 6 evrov. Prav tako so režimi različno urejeni pri zapornicah čez ceste. V dolini Završnice na primer velja režim plačevanja cest od zgodnjih jutranjih do večernih ur ter od pomladi do jeseni, medtem ko v primeru ceste na planino Blato vse leto.

V večini primerov je način plačevanja parkirišč urejen, kot zahtevata evropska uredba in zakon o uvedbi evra, kar pomeni, da je potrošnikom zagotovljena splošna pravica, da plačilo izvedejo z evrsko gotovino, toda prav v dolini Vrata, v Zadnjici v Trenti ali na Jezerskem imamo primere, ko parkirišč ni mogoče plačati z gotovino, temveč le negotovinsko ali celo le z mobilno aplikacijo. Signala v hribih velikokrat ni ali pa je slab.

Netransparentno, nenadzorovano

Da je duh ušel iz steklenice, je ugotovila tudi država, ki se je odločila, da uredi in poenoti zaračunavanje naravnih vrednot in zavarovanih območij za obiskovanje. V javni obravnavi je bila sprememba zakona o ohranjanju narave, ki sicer že sedaj ureja to področje, toda kot opažajo na ministrstvu za naravne vire in prostor, se je dosedanja ureditev v zadnjih letih v praksi pokazala kot nezadostna.

Ugotovili so, da za obisk nekaterih naravnih vrednot fizične oziroma pravne osebe, večina brez formalno urejenih razmerij do države, obiskovalcem zaračunavajo razna plačila, kot so vstopnine, ekološke takse, cestnine in parkirnine, praviloma brez pridobljenega sklepa ministra o potrditvi višine vstopnine. Zahtevana plačila so visoka in v nekaterih primerih nekajkrat presegajo stroške za ureditev naravne vrednote. Tako pridobljena sredstva dosegajo celo nekaj sto tisoč evrov na leto, v primeru naravne vrednote Vintgar (ki je del TNP) pa celo okoli 2 milijona evrov na leto. Sredstva, ki presegajo stroške za ureditev naravne vrednote, se nenadzorovano porabljajo.

Trend zaračunavanja plačil na način mitnin po vzoru zgoraj navedenih primerov v zadnjem času narašča tudi za druge naravne vrednote. Ker dosedanji zakon ne določa glob, se takih ravnanj ni moglo sankcionirati.

Kot še ugotavljajo na ministrstvu, se večkrat zaračunavanje visokih plačil poskuša opravičevati s trditvijo, da visoke cene uravnavajo število obiskovalcev, kadar je teh preveč. Toda to nikakor ni mehanizem za omejevanje dostopa do naravnih vrednot, so zapisali v predlog spremembe zakona.

»Omogočanje dostopa do naravnih vrednot in zavarovanih območij je v javnem interesu. Naravne vrednote so narodovo bogastvo, njihova lepota je naravna danost, ki ne more biti plačljiva. Načelno so zato naravne vrednote in zavarovana območja dostopni prosto vsem,« so dejali na ministrstvu za naravne vire in prostor. Kakršno koli omejevanje te pravice, če to ni skladno z zakonom, je torej nezakonito, posameznik pa lahko plačilo vstopnine zavrne.

V TNP je, kot smo že nakazali v uvodu članka, več primerov plačevanja naravnih vrednot (soteska Vintgar, korita Mostnice, slap Savica, Tolminska korita, Mangartsko sedlo, slap Kozjak) in kot so sporočili z ministrstva, v nobenem primeru višina plačil ni potrjena. »V nekaterih primerih pregledov nad porabo zbranih sredstev iz plačil, zlasti tistih, ki presegajo stroške za ureditev naravne vrednote, ni,« so jasni na ministrstvu.

Namen predloga sprememb in dopolnitev zakona o ohranjanju narave je določitev pravil za vso državo, predvsem pa zagotovitev večje transparentnosti pri določanju višine plačil ter namenskosti porabe zbranih sredstev. Zakon pa se dopolnjuje tudi z opredelitvijo, da so naravne vrednote in zavarovana območja za vse brezplačni, razen kadar minister ne določi drugače.

Med kladivom in nakovalom

»Z novimi predlogi se vidi interes države po enotni in sistemski ureditvi teh problemov, bodisi parkirnin, cestnin, predvsem pa tudi upravljanja naravnih vrednot, kar pozdravljamo. Ne more namreč biti v eni občini tako, v drugi drugače. Toda hkrati upamo, da ne bo država toliko lačna, kot je kakšen lokalni upravljalec,« je dejal Martin Šolar, podpredsednik PZS in naravovarstvenik, ki je 24 let svojega dela pustil v TNP.

Planince, ki redno obiskujejo gore, namreč tovrstni režimi najbolj prizadenejo, veliko bolj kot turiste, ki enkrat ali dvakrat v življenju obiščejo naše naravne lepote in vrednote. »Smo med kladivom in nakovalom. PZS kot naravovarstvena organizacija načeloma podpira ukrepe umirjanja prometa, to so parkirnine in cestnine, toda na drugi strani si želimo tudi kakšnih ugodnosti za člane PZS ali tiste, ki gredo zgodaj zjutraj v gore,« je dodal.

Ker je prepričan, da se s spremembo zakona neposredno za planince ne bo nič spremenilo, si bo PZS še naprej prizadevala za vsebinske zahtevke, ki so jih denimo dali v primeru Vrat za boljši režim prihodnje leto. To je denimo nižja parkirnina in da bi bila ta vezana na 24-urno obdobje, in ne na datum kot sedaj. To pomeni, da če greš na turo popoldne, prespiš v koči in se zjutraj vrneš v dolino, plačaš parkirnino za dva dni, čeprav si opravil turo znotraj 24 ur. Predlagajo tudi, da bi bilo cenejše parkiranje za tiste, ki pridejo zgodaj zjutraj, da bi avtobusi vozili pogosteje ali celo neprekinjeno.

»Se pa razmišlja tudi o plačljivi kartici ugodnosti za člane PZS in prebivalce Julijskih Alp. Ta bi na primer stala 50 evrov, toda za tiste, ki gredo v Julijske Alpe nekajkrat na mesec, bi bilo to mnogo ceneje kot posamične tarife, medtem ko nekdo, ki gre tja enkrat ali dvakrat na leto, te kartice ne bi imel, ker se mu ne bi splačala. Če to naredimo za člane PZS, smo naredili ogromno.«