»'Prosim, pomagajte! Mojega sina je ugrabil kult!' me je nekje na začetku novinarske kariere rotil obupani oče. Njegov sin, takrat uspešen glasbenik, se je nenadoma povsem spremenil, opustil vse, kar je počel do takrat, in šel živet v precej nenavadno skupnost. Vodila jo je ženska srednjih let, ki je trdila, da ima neposreden duhovni stik z indijskim gurujem Sai Babo, od katerega naj bi vsak dan dobivala sporočila. Ni bil edini. Ko sem tja prispela s televizijsko ekipo, je bilo v hiši, kjer so živeli, vsaj dvajset ljudi. Zdeli so se kot omamljeni, ko so mi z gorečo navdušenostjo pripovedovali, da so končno srečni in kako globoka duhovna sporočila in navodila jim vsak dan posreduje njihova voditeljica, ki so jo na njeno zahtevo klicali Mati. Približno leto dni kasneje sem srečala nekatere od njih, ki so iz skupnosti izstopili, in takrat so bile njihove zgodbe drugačne. Pripovedovali so mi o zlorabah, manipulacijah in o tem, kako so izgubili vse, kar so vložili v skupnost. Pa tudi o mesec dni trajajočih vsakodnevnih obredih po objavi mojega prispevka – takrat še v Tedniku na Televiziji Slovenija –, ki so bili namenjeni temu, da uničijo 'satana' – mene. Ni mi bilo hudega.«
Prikrivanje resnice
Bralcu, ki jo vzame v roke, v oči takoj pade napis s platnic: »Naša največja ranljivost je prepričanje, da se nam kaj takega ne bi moglo nikoli zgoditi.« Je res tako? Irena Pan meni, da je. Kulti, kot pove, delujejo na način, da lep čas prikrivajo svojo resnično naravo, mnogi ljudje se je sploh ne zavedajo, pri čemer najbolj sofisticirani uporabljajo metode, da vsakemu posamezniku prilagodijo pristop in ga tako počasi pripeljejo v svojo skupnost.
Niso pa vsi kulti verski, je med drugim poudarila sogovornica. Pravzaprav jih je veliko več vrst, kot si bržkone predstavljamo. »Pri nas še vedno velja podoba ali arhetip kulta kot nečesa temačnega, morda satanističnega, povezanega z vero, vendar niso samo taki. V resnici lahko govorimo o več različnih vrstah: so lahko verski, seveda, vendar so trenutno veliko bolj razširjeni komercialni kulti in kulti osebnostne rasti, če jim tako rečemo. Lahko pa so to tudi mini kulti z do dvanajstimi člani, velikokrat povezani samo z družino in torej vključujejo ozek krog ljudi.«
Primer tudi pri nas
»V skupini hepi hepi svojim novim pripadnikom določijo mentorje, ki jih spremljajo dobesedno 24 ur na dan – prek telefona, sporočil, osebnih srečanj,« se spominja Irena Pan. »Večina prepozno spozna, da je to, kar se zdi neskončna podpora, prijaznost, pozitivna spodbuda, v resnici popoln nadzor nad vedenjem, razmišljanjem, čustvi, informacijami, s čimer jih postopoma pripravijo do tega, da dojemajo resničnost tako, kot želijo oni, in ne tako, kot je v resnici. Nikoli ne bom pozabila besed ene od pripadnic takšne skupine, ko sem jo vprašala, kdaj je spoznala, da gre v bistvu za prevaro. Njen odgovor je bil: 'Ko sem odprla hladilnik, da nahranim otroke, in je bil povsem prazen, v žepu pa nisem imela niti evra.' Takrat je bila zadolžena že za več kot pol milijona evrov.«
Kulti se posamezniku, kot rečeno, prilagodijo. Recimo, da se navzven ukvarjajo z numerologijo. O posamezniku prek pogovora izvedo marsikaj, potem pa v skladu z navodili nadrejenih uberejo pristop k človeku. Če je ta intelektualec, bodo izkoristili to značilnost (recimo, češ da so podporniki kulta kakšni znani znanstveniki in podobno), če je idealist, se bodo obesili na njegove ideale, denimo mir na svetu, če išče denar, bo poudarek na denarju, če je versko naravnan, bodo poskušali do njega vstopiti prek duhovnosti.
Koristni člani
Napačna je domneva, da kulti iščejo šibke ljudi. V resnici želijo najti člane, od katerih imajo koristi in jim prinašajo, če nič drugega, zaslužek, torej dobro stoječe in takšne, ki lahko kultu koristijo na več načinov, tudi tako, da kasneje rekrutirajo druge.
Zastavlja pa se vprašanje, kako ločevati kult od običajne skupnosti ljudi, katere člani si zgolj delijo podobne interese ali prepričanja. Ključna pri tem je manipulacija oziroma destruktivni nadzor uma. Kultne skupnosti s člani manipulirajo, jih reprogramirajo, človeka lahko tako rekoč razdrejo na koščke in potem sestavijo po svojih merilih. Njegova resnična osebnost je tako potisnjena globoko v notranjost. Kulti člane tudi zelo dobro pripravijo na to, kako se bo odzvala okolica, rekoč, da bodo, kot primer, nekaj dobrega za svojo družino in znance storili, ko bodo dosegli višjo energetsko raven, do tedaj pa jim ne gre zaupati, jih ne gre poslušati in se je, kot rečejo včasih, bolje od njih povsem izolirati.
Kot novinarka – pred letom in pol je zapustila Pop TV in se podala v druge vode – je Irena Pan srečala tudi »belega maga«, duhovnega učitelja ene od nekdanjih ministric, in opazovala, kako so ga na snemanju sledilci ubogali dobesedno na migljaj. »Če bi jim rekel, naj skočijo skozi okno, bi to verjetno storili brez najmanjšega oklevanja. Bilo je očitno, kako zelo ga zabava in opaja njegova moč.«
Sogovornica pozna nekaj deset družin, ki so prodale vse, kar so imele, in trenutno na enem izmed otokov, kjer po navodilih še ene voditeljice, »mojstrice«, čakajo na prihod nezemljanov, pa tudi ljudi, ki so v podobnem primeru, potem ko se je iluzija razblinila, raje ostali sami v tujini in se znašli v hudi revščini, kot da bi se doma soočili s tem, kar se je zgodilo. Ne gre samo za sram ali strah, saj takšne skupine o posamezniku zberejo dovolj podatkov, s katerimi ga lahko manipulirajo ali izsiljujejo še po odhodu. V mnogo primerih voditeljem takšnih skupin izročijo tudi vse svoje premoženje, zato ti posamezniki nimajo dovolj denarja za vrnitev v domovino, v nekaterih primerih pa niti dokumentov.
V Sloveniji deluje tudi skupina tantrične joge, katere glavnega »duhovnega vodjo«, guruja Gregoriana Bivolaruja, so pred nekaj meseci skupaj s štiridesetimi drugimi pripadniki aretirali v Franciji zaradi suma ugrabitve, posilstev in trgovanja z ljudmi. Pri nas imamo uradno registrirano tudi Združitveno cerkev, katere voditelja Sun Myung Moona večina pozna kot tistega, ki je prirejal množične poroke pripadnikov, četudi je v ozadju dosti bolj mračna zgodba, ki jo Steve Hassan opisuje v knjigi Kulti in prakse nadzora uma ter spominja na vohunsko kriminalko.
Izpostavljeni otroci
Poseben problem kultov so otroci, saj morajo slediti nekaterim kdaj res grozljivim praksam svojih staršev, ki so v takšnih skupinah, pa če to želijo ali ne. »Med drugim sem govorila z najstnicama, ki sta se, s privoljenjem njunih staršev, morali sleči, da ju je skupina bičala, skladno z doktrino in navodili voditeljev in voditeljic (ena izmed naj bi kanalizirala Marijo). Med njimi so bili celo učitelji, ki so organizirali kampe za otroke. Kljub temu da so dva izmed voditeljev pravnomočno obsodili, ta skupina še vedno deluje, le da pod drugimi imeni. Nihče od pristojnih, zadolženih za zaščito otrok, ni posegel vmes, saj se večina takšnih skupin skriva za ustavno pravico do svobode verovanja. Vendar, kot pravi dr. Hassan, ustavna pravica do svobode verovanja še ne zagotavlja svobode, da lahko počneš, kar hočeš, če s tem škoduješ drugemu.«
Tudi če okolica prepozna, da je nekaj narobe, je človeka, ki je že nekaj časa del kulta, težko rešiti. Dr. Hassan govori o osmih ključih, med drugim o delikatni vzpostavitvi odnosa in zaupanja, uporabi ciljno usmerjene komunikacije, iskanju stika s pristno identiteto, ki je bila prisotna pred vstopom v kult, predstavitvi možnosti srečne prihodnosti tudi zunaj kulta (kulti običajno člane prepričajo, da sreče zunaj njihove skupnosti ni) in o konkretni opredelitvi nadzora uma, ki mu je bil človek izpostavljen.
Nam je v ušesih tudi po koncu tega daljšega in zanimivega pogovora še naprej odmevala predvsem trditev, da se kaj takega lahko zgodi komur koli. Potop v globine kulta je res postopen, človek se niti ne zaveda, kaj se dogaja, ko pa je prepozno, je sila težko priplavati nazaj na površje.
