Pred ameriškii predsedniškimi volitvami se je znova povečalo zanimanje javnosti za nekdanjo prvo damo Melanio Trump. Iz dveh razlogov: eden je možnost, da ponovno prevzame ta naslov, drugi pa njena pravkar objavljena avtobiografija z naslovom Melania.
Srečanje z Donaldom Trumpom leta 1998 v nočnem klubu, imenovanem Kit Kat Club, ko jih je ona štela 28, on pa 52, ji je korenito spremenilo življenje. Uspel ji je veliki met – v sam vrh ameriške družbe. Poročila sta se leta 2005, sina Barrona pa sta dobila leta 2006.
Toda začnimo na začetku. Melanija Knavs se je rodila 26. aprila 1970 v Novem mestu. Odraščala je v Sevnici in se pozneje preselila v Ljubljano. Pri osemnajstih letih je podpisala pogodbo z modno agencijo v Milanu in začela se je njena kariera manekenke in fotomodela. Septembra 1998 je dunajska agencija Elite šest slovenskih novinarjev povabila na enodnevni izlet v Pariz. Zadnja leta naj bi Melanija sodelovala le s to agencijo, njen agent pa se je začel spogledovati tudi s konkurenco. Sodeč po tem, koliko so bili za njeno promocijo pripravljeni plačati, bi lahko dejali, da je bila zanje pravi dragulj. Dunajčani so namreč sklenili, da bodo svojo sodelavko predstavili tudi njenim rojakom. Skupino slovenskih novinarjev so z osemsedežnim zasebnim letalom odpeljali v Pariz, kamor je njihov fotomodel za dva dni priletel na srečanje iz New Yorka. In smo si rekli: naj bo, spoznali bomo torej obetavno slovensko dekle, ki jo doma tako rekoč nihče ne pozna, morda pa res blesti na svetovnih modnih brveh in pred objektivi fotoaparatov, poleg tega pa bomo doživeli jesenski utrip mesta ob Seni.
Če bi ostala v svetu mode, bi se zanjo zanimali le modni časopisi in rumeni tisk. A usoda je hotela, da ji je leta 1998 pot prekrižal mogotec in milijonar Donald Trump, kandidat za ameriškega predsednika. Po nekaterih podatkih naj bi Melanija Knavs Donalda spoznala šele tri tedne po pariškem srečanju z novinarji. Nas pa je razjedalo vprašanje, ali je bila pariška tiskovna konferenca za slovenske novinarje z do tedaj neznano manekenko zgolj naključje. Spraševali smo se, ali se vendarle nista poznala že od prej, saj je silno bogati in prekaljeni Donald še kako dobro vedel, kako pomembno vlogo imajo pri ustvarjanju prepoznavnosti in karieri mediji, zato je verjetno zaigral na to struno.
Dekle z mačjim pogledom
Dobili smo se v luksuznem hotelu Lutetia (staro ime za Pariz), v apartmaju številka 211. Tiskovna konferenca je potekala po vnaprej določenih pravilih. Po koncu uradnega dela srečanja so nas organizatorji pogostili s skupnim kosilom v hotelski restavraciji, v kateri nobena jed ni bila cenejša od 120 francoskih frankov, kar bi danes prevedli v približno 18 evrov. Opaziti je bilo, da je med druženjem, pogovorom in pozneje kosilom o vsem odločal fotograf Partho Ghosh, doma iz Indije. Ko smo z njim poklepetali, je za Nedeljski dnevnik razkril, da so Melanijin mačji pogled, obraz in telo nekaj posebnega, da ga sicer modeli iz zahodne Evrope ne zanimajo, saj veliko raje fotografira vzhodnoevropske mladenke. Melanija je na zmenek z novinarji pošteno zamujala, fotografiranja nam niso dovolili, njenih slik pa tudi nismo dobili. Predstavila se nam je kot uspešna manekenka in fotomodel. Vse skupaj se nam je zdelo bizarno, saj manekenke, ki je bila urejena, kot da se bo pravkar sprehodila po rdeči preprogi, nihče ni poznal. Kot dokaz njene vzhajajoče slave smo novinarji prejeli revijo Harper's Bazaar iz avgusta 1997 (izdajo za špansko govoreče Američane, angleška inačica je imela tedaj na naslovnici drug, bolj uveljavljen model), kjer je bila njena podoba na naslovni strani. Kljub prepovedi smo se med kosilom le nekako znašli in avtorski posnetek omizja z Melanijo v Nedeljskem dnevniku tudi objavili.
Imeli smo strogo odmerjen čas za vprašanja, ki niso smela biti neprijetna. Povedala je, da je za sklepanje pogodb zadolžen agent, ki oblikuje in kroji njen urnik. »V svetu mode je najpomembneje, s kakšnim agentom sodeluješ. Ta ti lahko pot do vrha olajša ali pa ti jo onemogoči. S prvim nisem bila zadovoljna, zato sta se najini poti kmalu razšli.« Za Nedeljski dnevnik je tudi razkrila, da je sodelovala z najuglednejšimi modnimi hišami, kot sta Versace in Armani, ter z najboljšimi fotografi. Po njenih besedah so njene fotografije pristale na naslovnicah številnih svetovno znanih revij: Elle, Glamour, Vogue, Harper's Bazaar, Vanity Fair, Ocean Drive, In Style … Pogovor je nanesel tudi na njene zaslužke. »O finančnih zadevah se pogovarjam zgolj z agentom, zato o honorarjih javno ne želim govoriti.« Priznala je, da se je fotografirala tudi že gola, saj se svojega telesa, za katerega je prepričana, da je lepo, ne sramuje. »Pri tem ima tudi fotograf pomembno vlogo, saj prav on vidi model na svoj način. Če se z njim dobro ujamem, delo lepše teče in v prijetnem razpoloženju se da projekt v zadovoljstvo obeh uspešno končati. Če ne gre za pornografijo, ampak umetniške fotografije, me poziranje v evinem kostumu sploh ne moti, pomembno pa je, da vem, s katerim fotografom in ekipo bom sodelovala.« In še o urniku, ki ga ima: »Po zajtrku se najprej odpravim v studio. Snemanje, ki traja osem ur, običajno začnemo ob devetih. Odmor imamo le za kosilo in kratek počitek. Pri fotografiranju na prostem je najpomembnejša svetloba. Zato začnemo včasih delati že ob štirih zjutraj.«
Od filma ni bilo nič
Na vprašanje, kako je z njenim nadaljnjim študijem, je odgovorila: »Vpisala sem se na ljubljansko fakulteto za arhitekturo, študija pa nisem končala, ker me je bolj zanimalo delo modela in manekenke.« Zanimalo nas je, ali je kot manekenka kdaj delala tudi v Sloveniji. »V mladosti, ko sem se s tem poslom šele začela ukvarjati, sem snemala televizijske reklame.« New York ni samo mesto mode, ampak je tudi filmska prestolnica. Vas torej zanima tudi sedma umetnost? »Julija letos sem prejela ponudbo režiserja Craiga Singerja za vlogo v filmu, ki ga bom z zvezdnikom Mickeyjem Rourkom začela snemati konec tega meseca oziroma v začetku oktobra. To zame pomeni nov izziv in korak višje. Film bo na velika platna prišel prihodnje leto.« Pozneje smo izvedeli, da ni nikoli prišlo do realizacije filma.
Vprašali smo jo, ali ima poleg slovenskega še kakšno državljanstvo: »Ne. Za zdaj sem s slovenskim povsem zadovoljna, zaradi tega nimam nobenih težav.« Želja po drugem državljanstvu? »Zakaj ne. Več jih imaš, bolj so ti odprta vrata v svet.« Na vprašanje, ali pomembneži ter poslovni in drugi partnerji, ki jih srečuje pri poslu, poznajo Slovenijo, pa je odgovorila: »Posel mi omogoča, da veliko potujem in srečujem zanimive, tudi slavne ljudi. Tako sem že srečala Eltona Johna, Jona Bon Jovija in nekatere druge zvezdnike. Večina tistih, s katerimi sodelujem, še ni slišala za našo državo. Pojasnjujem jim, kje je Slovenija, kakšen jezik govorimo, koliko prebivalcev ima … Ko spregovorim slovensko, so navdušeni in pravijo, da je slovenščina kot pesem, kot pravljica.« Povprašali smo jo tudi, kako se oblači zasebno, ali nosi le oblačila svetovnih znamk: »Za zdaj še ne kupujem oblačil uveljavljenih modnih oblikovalcev. Ker sem končala oblikovno šolo, oblačila zase kreiram sama.« Ko smo jo vprašali, kje je njeno trenutno mesto med svetovno manekensko elito, si je vzel predah, preden je odgovorila. »Pred leti se je začel vzpon top modelov. Svet pozna le deset najboljših. Lahko rečem, da sem med prvimi petdesetimi.« O tem, katere so njene tri najboljše vrline, je povedala: »Odkritost, to pomeni, da vedno povem, kar si o nečem ali o nekom mislim, točnost in profesionalnost. Sicer pa sem s svojim življenjem povsem zadovoljna in ne bi na sebi ali v sebi ničesar spremenila.« Povedala je še, da kljub napetemu urniku najde čas tudi za ljubezen. S starši, ki živijo v Sevnici, pa da se sliši po telefonu, obišče jih dva- do trikrat na leto. »S prijatelji iz mladosti pa sem izgubila vse stike.«
Pogovor je nanesel tudi na to, kakšna je njena prihodnost? »Ta trenutek se spogledujem s svetom filma. Nekaj časa nameravam še delati kot model in tudi pozneje bo verjetno moje življenje povezano s svetom mode. Skratka delati in ustvarjati želim na raznih področjih.« In kdaj se vidimo v Sloveniji? »Kdo ve, morda že čez mesec, morda čez tri, vse je mogoče, kajti moj urnik kroji agent, ki se dogovarja o poslih. In dela mi trenutno res ne manjka,« je ob slovesu septembra 1998 za Nedeljski dnevnik še povedala Melanija Knavs.
