Umrl je znani nemški novinar Gerd Heidemann, ki je zakuhal enega največjih škandalov v nemški zgodovini novinarstva in medijev na splošno. Star je bil 93 let, leta 1983 pa je prav on razkril domnevno izgubljen Hitlerjev dnevnik, ki so ga nameravali objavljati v reviji Stern in za kar so plačali mastne denarce. 62 zvezkov naj bi bilo vse skupaj. To je spomin na ta izreden črni madež v zgodovini omenjene revije.
V svoji politični oporoki je Adolf Hitler preklel nemški narod, ker se ni hotel več bojevati proti »azijskim hordam«, kot je dejal. To ga je žalilo. Hitler pa tudi ni hotel preprosto odstopiti. Zakaj? Kako je bilo z Evo Braun? Zakaj je bil vegetarijanec? Na številna vprašanja za seboj ni pustil odgovorov. Zato je bila obljuba, da je o vsem pisal v dnevniku, ki naj bi ga zdaj našli, zelo privlačna (in dobičkonosna).
Zanimivi zasuki
Zgodba ima številne zanimive zasuke. Heidemann, denimo, je bil menda v tesnih stikih z osemdesetletnim esesovskim generalom Karlom Wolffom, za katerega je veljalo, da je »telesno in duševno v formi«. Heidmann je bil menda (zbirateljski) fanatik, ki ga je Wolff z drugimi nacističnimi veterani povabil na svojo jahto Carin – 2, ki je bila prej v lasti Hermanna Göringa. Tema pogovora je bila »vstaja tretjega rajha pod vodstvom generala Wolffa«. Heidemannova naloga v tej zvezi je bila poiskati Martina Bormanna, če je morda še živ. Od njega naj bi dobil izjavo za Stern. V La Pazu so vzpostavili stik s Klausom Barbiejem, ki so ga po vojni v Franciji v odsotnosti obsodili na smrt kot »klavca iz Lyona«. Barbie je bil eno samo razočaranje, vendar niso izgubili upanja.
O domnevnem Hitlerjevem dnevniku se je takrat veliko govorilo.
Leta 1983 je Heidemann nato na odmevni novinarski konferenci predstavil 62 zvezkov, za katere je trdil, da vsebujejo Hitlerjeve najgloblja razmišljanja. Kupil jih je, kot je trdil, od disidentskega vzhodnonemškega generala, ki naj bi jih našel v skednju blizu Leipziga.
Po njegovih besedah so zvezki razkrivali presenetljive podrobnosti o nacističnem voditelju, med drugim, da naj bi bil večinoma neveden o holokavstu, imel naj bi kronične težave s prebavo in težaven odnos z ljubico Evo Braun.
»Zgodovino tretjega rajha,« je na tiskovni konferenci 25. aprila 1983 govoril glavni urednik Sterna Peter Koch, »bo treba zaradi teh dnevnikov v nekaterih delih na novo napisati.«
Zgodba (ali laž) stoletja
Toda Heidemannova »zgodba stoletja« je začela razpadati skoraj takoj. Strokovnjaki za rokopis so ugotovili, da pisava, čeprav podobna Hitlerjevi, vsebuje preveč razlik. Naslovnice zvezkov so bile označene z začetnicami »FH« in ne »AH«. Še bolj obremenilno je bilo testiranje papirja, ki je pokazalo, da je bil izdelan šele nekaj let pred tem, in ne v tridesetih ali štiridesetih letih, ko naj bi Hitler pisal.
V zapisih naj bi bilo med drugim napisano, kot so poročali, »da je Hitlerju smrdelo iz ust« oziroma ga je motil zadah; Eva Braun, ta koza, je zahtevala zastonj vstopnice za olimpijske igre 1936 v Berlinu (Hitler je ob neki priložnosti dejal, da bodo naslednje olimpijske igre leta 1940 v Tokiu, nato pa samo še v Nemčiji); Rudolf Hess je (tako pravi dnevnik) leta 1941 izvedel mirovni polet v London, da bi kot pooblaščenec ljubega firerja sklenil mirovno pogodbo z Anglijo in se dogovoril o skupni vojni proti Sovjetski zvezi.
Po razkrinkani prevari je Stern najprej Heidemannu očital, da je sam ponarejal dnevnike; on pa je to zavračal, rekoč, da jih je morda izdelala vzhodnonemška oblast kot del dezinformacijske kampanje. Nato je rekel, da jih je kupil od trgovca v Stuttgartu po imenu Konrad Fischer, vendar naj bi ta moški nato izginil.
V naslednjih mesecih je prava zgodba začela prihajati na dan: Konrad Kujau je bil serijski ponarejevalec umetnin s sedežem v Stuttgartu, ki se je specializiral za izdelavo spominkov iz nacističnega obdobja. Heidemann, navdušen zbiralec artefaktov iz Hitlerjevega obdobja, je za dnevnike prvič slišal v poznih sedemdesetih letih. Prišel je do Kujaua in po več letih pogajanj odletel iz Hamburga v Stuttgart z aktovko, polno nemških mark.
Izmišljena zgodba
Kujau je spredel svojo zgodbo. Po njegovih besedah so proti koncu druge svetovne vojne nemški uradniki naložili več letal s Hitlerjevimi osebnimi predmeti in jih odpeljali na Bavarsko, stran od napredujočih sovjetskih sil. Eno letalo je na poti strmoglavilo in v njem naj bi bil dnevnik.
Prevara ni razkrila zgolj Heidemannove lahkovernosti, temveč tudi vrsto komičnih napak, ki so obkrožale projekt. Heidemann, ki je bil takrat eden najbolje plačanih novinarjev v Nemčiji, se je po tem škandalu soočil z ogromno javno in profesionalno sramoto.
Izgovarjal se je, da je dnevnike samo pridobil, za preverjanje so bili pristojni drugi. Konradu Kujauju, ki ga je poznal le kot »ribiča« Konrada, je zaupal do konca. O verodostojnosti dokumentov ni nikoli dvomil, plačilo v višini 9,34 milijona mark (kar bi bilo danes približno 11 milijonov evrov) je menda do pfeniga predal piscu.
Leta 1985 so Heidemanna v Hamburgu obsodili na štiri leta in osem mesecev zapora, Kujau pa je dobil štiri leta in šest mesecev. Sodišče je Heidemannu očitalo, da si je od izplačane vsote za dnevnik prilastil 4,39 milijona mark.
Še ena zanimivost: založnik Timesa Rupert Murdoch je bil pripravljen takrat odšteti milijone za pravico do ponatisov v Veliki Britaniji in v ZDA. »There is no business like nazi business,« so takrat komentirali bolj kritični nemški mediji.
