Spomini na lanske avgustovske poplave v Sloveniji so oživeli, ko so letos poleti povodnji prizadele malodane celotno srednjo Evropo in ko zdaj spremljamo grozovite fotografije iz Bosne, kjer so poplave, predvsem na območju Konjica in Jablanice južno od Sarajeva, pustile za sabo ogromno razdejanje. Obilne padavine v začetku oktobra pa niso povzročile le ogromno gmotne škode. V Jablanici in Konjicu reševalci še vedno iščejo pogrešane osebe in če smo ob lanskih poplavah v Sloveniji z olajšanjem poudarjali, da v naravni katastrofi, ki nas je prizadela, življenja ni izgubila niti ena oseba, je v Bosni drugače.
Po zadnjih podatkih je zaradi poplav in zemeljskih plazov življenje izgubilo 27 oseb, še nekaj jih je pogrešanih. Nekateri so ostali brez vsega, veliko hiš je porušenih ali močno poškodovanih, prav tako so ponekod uničene skoraj celotne vasi, prekrite z debelo plastjo blata, mulja in kamenja. Jasno je, da bo sanacija v eni najrevnejših evropskih držav dolgotrajna.
Katastrofalne razmere
Pomoč prihaja v Bosno z vseh strani, tudi iz Slovenije, kamor je v začetku preteklega tedna prišla ekipa reševalcev z namenom iskanja pogrešanih v urbanih okoljih (enota MUSAR). Med 46 reševalci je bilo tudi šest vodnikov reševalnih psov. Kot je za RTV Slovenija povedal vodja reševalcev Aleš Cedilnik, izvajajo slovenski reševalci fizično preiskovanje, teren pa preiskujejo tudi s psi in letalniki. Pri izkopavanju naplavin z gradbeno mehanizacijo pomagajo tako, da opazujejo, ali je med naplavinami tudi kakšno truplo. »Na ogrožena mesta smo dostavili življenjske potrebščine in medicinske pripomočke. Z letalniki pa pomagamo tudi lokalnim oblastem pri kartiranju terena, da za potrebe logistike lažje presodijo, katera območja so nedostopna, kolikšen je obseg zemeljskih plazov in skalnih podorov,« je dejal.
Kot je opozoril generalni direktor Uprave RS za zaščito in reševanje Leon Behin, gre v Bosni za katastrofalne razmere na sicer relativno zelo zgoščenem območju, kar otežuje reševanje, saj ni prostora za veliko gradbene in druge mehanizacije. Slovenska enota za iskanje in reševanje v urbanih okoljih pa je specializirana, da lahko na takih območjih išče, evakuira in čisti. Na območjih Buturović Polja in Jablanice so tako pomagali odkopavati objekte, iskali preživele in pogrešane, hkrati pa čistili in preprečevali nadaljnje poplavljanje.
Na metre naplavin
Med njimi sta bila tudi Roman Starman in Matjaž Bolka, dolgoletna reševalca, vodnika reševalnih psov. Za njima so nekatera najtežja reševanja v naravnih nesrečah, tudi v lanskoletnem potresu v Turčiji, za katerega se oba strinjata, da je bil to z več vidikov njun najtežji izziv v zadnjih letih, logistično in tudi za pse na terenu, čeprav sta kot reševalca videla že marsikaj. »Kaos je bil velik, mesto v velikosti Ljubljane porušeno in pravi izziv je bil, da smo lahko delali varno,« sta dejala.
Reševanje in iskanje v poplavah je sicer nekoliko lažje kot v potresu, kjer se reševalci soočajo z ruševinami in kjer so lokacije iskanja navadno močno razpršene. »Pri poplavah je iskanje bolj omejeno na neko lokacijo. Ve se, kje so bile hiše in kje jih je odnesla voda. Lokacije so bolj določene kot pri potresu in s tega vidika je iskanje lažje. Je pa težje, ker je veliko mulja in peska, na metre naplavin in psi težko najdejo izvor. Zato iščemo pogrešane tako, da večkrat zapored ponavljamo iskanje na istih terenih. Ko bagri odstranijo določene sloje, pridemo na teren mi, iščemo in pregledujemo, nato se umaknemo in bagri odstranijo novo plast. Potem se vrnemo na teren mi. Gre za neko ciklično delo in upam, da nam bo uspelo najti še preostale žrtve,« je pretekli teden, ko so bili reševalci še v Bosni, povedal Matjaž Bolka.
Z vodnikoma reševalnih psov smo govorili dva dni prej, preden so se reševalci vrnili v Slovenijo. Do takrat je ekipam reševalcev uspelo najti eno osebo, žal mrtvo. »Najtežje je, ko si v stiku z lokalnimi prebivalci, z nekom, ki je izgubil vse. Ko čakajo svojci novice, je vsaka novica, dobra ali slaba, boljša, kot če ni novic,« je potrdil Bolka znano resnico.
Na prvem mestu varnost
Slovenski reševalci so v Bosni pomagali ves pretekli teden, razdeljeni v tri skupine, v vsaki sta bila tudi dva reševalna psa. Območje so poskušali čim bolj ciljno pregledati tudi z letalniki. Od jutra do večera so bili na terenu.
»Gibanje je pri poplavah v primerjavi s potresom nekoliko lažje, toda v naplavinah je veliko delov hiš, železja in lesa, zato se lahko hitro kaj pripeti in je treba gibanje psa omejiti, da ne gre prehitro prek delovišča. Dejstvo je, da lahko hitro pride do nesreče, zato je na prvem mestu varnost. To je treba imeti vseskozi v glavi, ves čas gledamo, kje se kdo giba, še posebej če delamo v strugi reke, kjer lahko hitro koga odnese, če bi prečkal reko na neprimernem mestu,« sta povedala Bolka in Starman.
Za njima so leta izkušenj in oba potrdita, da sodelovanje v taki enoti zahteva oboje, znanje in izkušnje. »Ne samo pri vodnikih reševalnih psov, tudi pri drugem tehničnem osebju. Ni vse v moči, stvari je treba reševati z glavo, da je varno za vse, zate in za tiste okoli tebe. Ko pes nakaže neko točko, je to prvi korak v iskanju in reševanju, potem pa je tu še drugo osebje v naši enoti, ki nam pomaga izkopati osebo. Tako kot ne gre brez psov, ne gre brez medicine, logistov, tehničnega osebja in drugih, smo paket vsega in zato je bila enota MUSAR tudi ustanovljena. Da pride na neko območje samozadostna in da ni v breme lokalnemu prebivalstvu, ki ima v večjih nesrečah že tako dovolj svojih problemov in se ne more ukvarjati še z našimi potrebami. Tudi zato smo tako številni,« potrdita.
Hvaležnost lokalnih prebivalcev je ob takih težkih dogodkih vedno velika. »Slovenci smo v Bosni še vedno visoko na piedestalu. Hvaležni so, da smo tu. Kajti vsako človeško življenje je tragedija in mi poskušamo pomagati, poiskati živo ali mrtvo osebo. Upam, da prinesemo neko upanje, da jih svet ni pozabil. Zato smo tu,« je dejal Matjaž Bolka. Da je to res, pričajo zapisi v lokalnem tisku, kjer naše reševalce imenujejo heroji in jim tudi z drugimi podobnimi izrazi izkazujejo hvaležnost.
Življenje Starmana in Bolke je prepleteno z vsem, kar zadeva reševanje in pse. »Šolanje reševalnega psa je življenjsko delo in traja vse življenje psa. Pes ni copata, ki jo daš v kot, ko je ne potrebuješ. Stalno je treba skrbeti za to, da je v dobri psihofizični kondiciji in ko prideš na akcijo, je treba poskrbeti za to, da je vse dni motiviran za delo. Zato je občutek za žival prva stvar, ki jo moraš imeti, ko pa vidiš, da lahko s svojim delom narediš veliko dobrega, te to žene naprej. Vedeti morate, da je za psa vse to le igra in da komaj čaka, da gre na teren. Psa ne moremo prisiliti, da bo nekoga iskal, če tega noče ali si tega neizmerno ne želi. Ne ve, da gre zares. Seveda je težko, ko ga pošlješ na delovišče, še težje je bilo v Turčiji, ko ti pes izgine izpred oči v ruševine in ne veš, ali bo prišel ven. To so vendar naši družinski člani, ki živijo z nami v dnevni sobi, in ne v boksu. Ni nam lahko, toda zavedamo se, zakaj smo tu,« je dejal Roman Starman.
Človeški vpliv na tragedijo
Pomoč v Bosno pa ne prihaja le iz Slovenije, temveč tudi iz drugih držav. EU je tja napotila še reševalce iz Hrvaške in Srbije, nujno podporo v obliki ekip, črpalk, bagrov, generatorjev in druge opreme pa so poleg Slovenije, Hrvaške in Srbije ponudile tudi Slovaška, Poljska, Albanija, Turčija, Severna Makedonija in Črna gora.
Ljudje na prizadetem območju iz hiš odstranjujejo blato in mulj, čistijo svoje domove in popravljajo ceste. Ogromno je tudi prostovoljcev. Nekatera območja in višje ležeči zaselki pa so zaradi škode na infrastrukturi še vedno težko dostopni. Obenem je tožilstvo v Mostarju zaradi poplav in plazov že oblikovalo posebno skupino, ki bo preiskala morebitno vlogo človeškega dejavnika v neodgovornem delovanju kamnoloma v Donji Jablanici, ki naj bi prispeval h katastrofi. Po poročanju tamkajšnjih medijev naj bi kamnolom deloval nezakonito, saj ni imel dovoljenja za obratovanje. Problem je nastal tudi v vasi Zlate v Jablanici, kjer so plazovi kamenja in hlodovine, ki jih je nosil hudournik, terjali dve življenji, 11 družin pa je ostalo brez strehe nad glavo. Nekatere hiše so bile v celoti uničene. Tudi v tej vasi so vse glasnejša namigovanja na morebitni človeški vpliv na tragedijo, saj gozd nad vasjo že leta nezakonito sekajo.
