Na enem od javnih dogodkov, ki se je zgodil v Novi Gorici, so povabljeni književniki, jezikoslovci in moderatorji govorili le v angleščini. Za prevajanje ni bilo poskrbljeno. Tri gospe so po 45 minutah zapustile predavanje. Malo iz protesta, malo zato, ker so tratile svoj čas. »Kot generacija, rojena v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, nismo ničesar razumele,« nam je zaupala ena od »upornic«. Jezik akademske sfere postaja angleščina, skupina sedmošolcev se na poti iz šole domov pogovarja v tem jeziku. Po eni strani je slovenščina eden od uradnih jezikov Evropske unije, po drugi strani zaradi naše majhnosti velike multinacionalke računajo na naše poznavanje angleščine. Njihov interes za prevajanje uporabniških vmesnikov, priročnikov, navodil in drugih reči v slovenščino je majhen. Kaj bo našemu jeziku prinesla digitalizacija, se bo v njej izgubil? Je torej slovenščina ogrožena?
Boj bo stalni
»Z današnjim stanjem slovenščine smo lahko zadovoljni, je med stotimi najbolje popisanimi jeziki na svetu in v res dobri formi, kar pa ne pomeni, da ta forma že v nekaj mesecih ne more splahneti,« je v pomirjujočem tonu na nedavni javni razpravi v novogoriški knjigarni Maks razmišljal dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Pogovor sta organizirala Fakulteta za humanistiko in Center za kognitivne znanosti jezika Univerze v Novi Gorici. Ahačič je svoje razmišljanje ponazoril z zgodbo o nogometašu. »Vprašanje o ogroženosti slovenščine je podobno vprašanju, ali je kariera nekega znanega nogometaša ogrožena. Seveda je ogrožena, če bo tri mesece zgolj ležal na kavču, jedel in popival. Tako bo hitro prišel iz forme. Podobno je z jezikom. Za nogometaša skrbi celotna ekipa, od trenerjev, fiziatrov, maserjev ..., za slovenščino pa jezikoslovci, znanstveniki, učitelji, lektorji, mediji ... Vsi ti vzdržujejo ravnotežje. O formi, v kakršni je danes slovenščina, so lahko v 16. stoletju samo sanjali, vseeno pa ob tem ne smemo zaspati. Boj bo stalen, izzivi pa vse usodnejši.«
Svoj optimizem v zvezi s slovenščino črpa iz dejstva, da se ta zelo dobro kosa z digitalnimi izzivi. Po zaslugi tega, da je Slovenija del digitalnega napredka, da imamo velike digitalne baze podatkov, iz katerih lahko črpa umetna inteligenca, in da je od nedavna slovenščina na voljo v vseh operacijskih sistemih – nazadnje v njej razmišljajo in delujejo tudi Applovi računalniki in pametne naprave –, nam gre dobro.
Ga pa skrbi, da slovenskih podnapisov in sinhronizacije še niso uvedli pri nekaterih najbolj priljubljenih ponudnikih pretočnih vsebin. Filmi na platformah Netflix, Disney+ in Amazon Prime (še) ne poznajo slovenskih podnapisov. Zakaj je to taka težava? Kozma Ahačič je jasen, da predvsem zaradi mladih. »Prav s podnapisi se na zabaven in nevsiljiv način učimo knjižne slovenščine, to pa je izjemno pomembno za mlade, ki spremljajo te vsebine,« pravi. In dodaja: medtem ko so nas pred tridesetimi leti spodbujali k učenju angleščine, je danes njen soobstoj s slovenščino med mladimi vseprisotno dejstvo. »Podpiram učenje angleščine, v današnjem času jo je nujno dobro razumeti, vseeno pa menim, da bi morali vso spodbudo, ki smo jo nekoč namenjali učenju angleščine, danes prenesti na slovenščino in spodbujati mlade k spretnosti v slovenskem knjižnem jeziku. Če tega ne bomo storili, pa že lahko tvegamo ogroženost slovenskega jezika,« dodaja.
Spodbuja tudi k trudu za iskanje in uvajanje slovenskih poimenovanj novih pojavov in tehnologij. »Imamo tablico, miško, zaslon, mobi,« našteje slovenske besede za sodobno tehnologijo, »prizadevati si moramo, da bomo to počeli tudi v prihodnje. Kajti če imamo slovensko besedo, bomo o tej stvari oziroma pojmu tudi razmišljali v slovenščini.«
V stiski so narečja
Strinja pa se, da so v današnjem času na veliko težji preizkušnji narečja. »Ta se izgubljajo z razvojem, globalizacijo, drugačnim življenjskim slogom in navadami. Bolj ko se prostor odpira, manj je možnosti, da manjši govori preživijo. Če gledamo zelo dolgoročno, bodo nekatera narečja verjetno izumrla,« pripomni. Profesorica na oddelku za prevajalstvo ljubljanske filozofske fakultete dr. Špela Vintar ima kljub vsemu tudi tukaj dobro novico. Ukvarja se z digitalnim jezikoslovjem, z različnimi načini prevajanja. Postavi se v domačo kuhinjo in dnevno sobo, kjer bomo najverjetneje že v zelo bližnji prihodnosti imeli tehnologijo, ki bo na glasovni ukaz skuhala kavo, segrela pečico, dvignila rolete ... »Jasno je, da doma ne govorimo v knjižni slovenščini, zato bodo morali aparati razumeti tudi ukaze v narečjih in manj zbornem jeziku. K sreči imajo na Inštitutu za slovenski jezik kar nekaj posnetkov dialektov, iz katerih bo lahko ta tehnologija črpala informacije,« predstavi čisto konkretno situacijo, ki bo morebiti vsaj kanček pripomogla tudi k ohranitvi narečij.
ChatGPT zna pisati po slovensko
Špela Vintar meni, da je slovenščina v digitalnem svetu dobro zastopana. K sreči je Slovenija že v devetdesetih letih stopila v korak s svetovnimi tokovi, med prvimi v Evropi zagnala akademsko in raziskovalno spletno mrežo Arnes, ki danes ponuja široko bazo podatkov in besedja različnim tehnologijam, tudi trenutno najbolj priljubljenemu orodju chatGPT. »ChatGPT zna slovensko, kar pomeni, da slovenščina s tehnološkega vidika ni tako zelo ogrožena. Če omenim samo primer Islandije – ko so ugotovili, da chatGPT ne zna njihovega jezika, je zavladala kar velika zaskrbljenost. Tamkajšnja vlada se je usedla na letalo in se odpeljala do snovalcev te tehnologije z eno samo prošnjo: kako chatGPT naučiti islandščine. Povedali so jim, da potrebujejo korpuse podatkov, zbirke besedil v elektronskem zapisu. Odšli so domov in organizirana družba, kakršna so, hitro začeli zbirati osnovo. Slovenci imamo k sreči že dolgo zgodovino ustvarjanja korpusov,« ugotavlja, da se slovenščini trenutno obrestuje delo v preteklosti.
Prav ta hip poteka novo obsežno zbiranje besedil v okviru pobude Povejmo. Gre za nacionalno zbiralno akcijo, v kateri lahko vsakdo prispeva pisna in govorjena besedila v slovenščini, ki bodo v pomoč umetni inteligenci pri prevajanju ali pisanju novih slovenskih besedil. S to veliko zbirko podatkov, ki bodo šifrirani na voljo novim tehnologijam, bodo prevodi boljši, bolj avtentični in natančnejši. Pri projektu Gravitacija pa zbirajo podatke, ki bodo umetni inteligenci v pomoč pri boljšem tvorjenju govornih sporočil.
Jezik je nalezljiv
Sogovornika sta ob koncu poudarila, da se bo jezik veliko prej ohranil, če bomo imeli do njega optimističen in pozitiven odnos ter zanj tudi trdo delali – vsak izmed nas. »Jezik je nalezljiv, tako dober kot slab, zato lahko zanj največ naredimo z lastnim zgledom,« je pripomnil Ahačič in spomnil, da je bilo v 16. stoletju vzpostavljanje slovenščine kot knjižnega jezika brezupen projekt. Nihče si ni želel ne slovenščine ne knjig v slovenščini, pa so se kljub temu Primož Trubar in njegovi sodobniki tega projekta lotili in dosegli, da danes govorimo v slovenščini in se zanjo borimo.
