Spužvarstvo Rosenfeld – tako bi v slovenščino prevedli napis Spugnificio Rosenfeld na eni od hal v industrijski coni v italijanskih Miljah, nekaj sto metrov od meje s Slovenijo. Družina Rosenfeld že vse od leta 1896 na Tržaškem predeluje in prodaja naravne spužve. Ne preseneča, da je družba na seznamu italijanskih zgodovinskih podjetij, pravzaprav je edino za predelavo spužev v Evropi, ki še obratuje. A vendarle ni tako malo ljudi, ki še danes cenijo naravne spužve.
»Tiste najmehkejše in najlepše radi uporabljajo za umivanje dojenčkov, ženske za umivanje obraza in odstranjevanje ličil, radi jih imajo starejši in tisti z občutljivo kožo ali alergijami. Naravna spužva očisti kožo brez mila, zato jih priporočajo tudi dermatologi. Bolj grobe uporabljajo pleskarji, usnjarji in izdelovalci čevljev jih kupujejo za barvanje usnja, ker ne puščajo lis, prav pa pridejo tudi keramičarjem za oblikovanje vzorcev na keramiki. Med našimi naročniki med drugimi najdemo umetnike, ti jih uporabljajo za slikanje ali pa jih vključujejo v svoje stvaritve. V preteklosti, ko umetnih spužev še ni bilo, so naravne uporabljali predvsem za čiščenje. Odrezke spužev, ki bi sicer šli v smeti, pa so si priskrbeli v bankah in na poštah, da so si uradniki ovlažili prste, ko so listali po dokumentih,« našteva možnosti za uporabo naravnih spužev Elena Rosenfeld Pesle, ki skupaj z možem in mamo Mary vodi obrat z nekaj zaposlenimi.
Eleni Rosenfeld Pesle so bile spužve položene že v zibelko. Podjetje je leta 1896 ustanovil praded David Rosenfeld, potem ko se je v avstro-ogrskem Trstu povezal z grškimi nabiralci in predelovalci spužev. Podjetje je zapustil sinovoma Riccardu in Paolu, pozneje ga je prevzela Paolova hči Mary. Njena potomka Elena je tako že četrta generacija v tej danes zelo redki dejavnosti. »Nikoli nisem niti pomislila, da bi počela kaj drugega. In se ne naveličam, vsaka spužva je drugačna,« pove Elena. Gospa Mary Rosenfeld pa nam medtem kaže velike, v blago vezane prve poslovne knjige podjetja ter na roko napisana naročila in dobave. V veliki vitrini so razstavljeni zanimivi primerki spužev različnih oblik z vsega sveta.
Dalmatinska dama je najmehkejša
Spužva je zelo preprosta živalska vrsta, ki živi na morskem dnu in filtrira vodo, zato so to naravni čistilci morja. A je precej občutljiva, prija ji toplo, mirno, slano in čisto morje ter trdno dno. Na spužve se pogosto naseljujejo drugi morski organizmi, školjke, rakci ... Na svetu je več kot 9000 vrst spužev, a le nekaj vrst je dovolj elastičnih in primernih za predelavo. Tiste iz večjih globin so najbolj cenjene. Zrastejo v zelo različne oblike.
»Nabiralci jih nabirajo v mrežaste vreče in odlagajo na ladjo. A jih morajo takoj po nabiranju temeljito očistiti vseh organskih snovi, da ostane samo skelet. Nato jih s hidravlično stiskalnico stisnejo in posušijo za lažji transport,« opiše Elena Pesle. Na Jadranu najbolj znani nabiralci spužev prihajajo z otočka Krapanj, ki ga zaradi več kot stoletne tradicije imenujejo otok spužev. Na otoku pripovedujejo, da je v začetku 18. stoletja s Krete na Krapanj priplul pater Antun ter domačine naučil nabiranja in predelave spužev. Najprej so jih nabadali z ostmi, v začetku 19. stoletja so si lahko pod vodo pomagali s težkimi potapljaškimi skafandri, ki so jih Krapanjci dobili prav iz Trsta. Danes je sodobnih nabiralcev spužev le še peščica.
Podjetje Rosenfeld je v Trstu skupaj z morskimi biologi sodelovalo tudi v pilotnem projektu in poskusilo gojiti spužve. A se je za zdaj izkazalo, da veliko bolje uspevajo v naravnem okolju kot v gojišču.
Strižejo jih s škarjami za ovce
Predelava v družinskem podjetju v Miljah v celoti poteka ročno. Posušene spužve v velikih kadeh potopijo v blago raztopino klorovodikove kisline in vode, da se stopijo delčki apnenca, nežna tekstura spužve pa ostane nedotaknjena. Spužve večkrat operejo, da odplaknejo še tako majhne delčke peska, odcedijo, centrifugirajo in posušijo še na soncu. Prav vsaka spužva gre večkrat skozi Elenine roke in roke njenih zaposlenih. Vsaki posebej določijo, za kakšno rabo je najprimernejša in kako jo bodo obrezali. Naravna spužva je v barvi kože ali lešnika. Nekatere pustijo v naravni barvi, večino pa razbarvajo v blagi raztopini peroksida, da postanejo mehkejše in značilne svetlo rumene barve, kot jih vidimo viseti v trgovinah, kjer jih še prodajajo. Izkušena Donatella Marconi ob našem obisku spretno vihti v rokah velike škarje za striženje ovc. Te se najbolje obnesejo pri obrezovanju naravnih spužev. Poskusimo tudi sami in ne gre nam preveč dobro od rok. Najlepše primerke spužev pustijo v naravni obliki. »Nekateri jih imajo radi tudi samo za okras,« pokaže Elena Pesle na nekaj res zanimivih skeletov, podobnih velikanskim školjkam ali kolonijam tropskih koral.
Naravna spužva je trajnostna, njen rok trajanja je zelo dolg. »Zdrži približno toliko kot dobra brisača v omari, tudi 50 let. Zelo stare spužve izgubijo nekaj svoje elastičnosti,« pove. Za tiste, ki jih skrbi, kako doseči, da spužva po večkratni uporabi ne bo postala gojišče bakterij, še nasvet: za približno uro jo je treba potopiti v vodo z žlico običajnega antibakterijskega razkužila, pa bo znova sterilna.
