»Strateška panoga smo samo, ko zagusti,« je jasen Danilo Kobal, prvi mož podjetja Mlinotest s 150-letno tradicijo in enega redkih večjih pekarskih in živilskih podjetij, ki še ostaja v slovenski lasti. Boli ga, da je pri nakupu tako pomembnih dobrin, kot je hrana, prvo vodilo najnižja cena. Svari, da je tudi najcenejša osnovna košarica živil, ki si jo je izmislila aktualna vlada, le še pospešila stampedo uvoza cenenih izdelkov vprašljive kakovosti. Takšno vzdušje na trgu njih in tudi druga primorska živilska podjetja postavlja pred velike izzive, zato so se že pred devetimi leti povezali v skupino Po primorsko, v združenje, ki danes povezuje enajst primorskih živilskih in kmetijskih podjetij ter zadrug – od vinarjev, mlinarjev, mlekarn, predelovalcev in rejcev mesa do poljedelcev. Pred prihajajočim praznikom Primorske združeni opozarjajo na pomen lokalno pridelane hrane, na težave pri zaposlovanju, ohranjanju konkurenčnosti, skrbi jih opuščanje kmetovanja in razprodaja slovenske živilske industrije ter lov za najnižjimi cenami – ne le v košaricah potrošnikov, temveč tudi pri javnih naročilih.
Punt za lokalne kvote
Omenjenih enajst podjetij še vztraja pri slovenskem lastništvu, skupaj zaposlujejo skoraj 1900 ljudi in ohranjajo živih okoli 2000 primorskih kmetij. »Smo podjetja in zadruge, ki nam je mar za naravo, tradicijo in ljudi,« pravi dolgoletna direktorica Mlekarne Planika in pobudnica združevanja primorskih živilskih podjetij Anka Lipušček Miklavič. Za prostor na trgovskih policah se borijo vsak po svojih močeh, prepričani pa so, da lahko s skupno znamko Po primorsko postanejo vidnejši in v sodelovanju s primorskimi župani sprožijo val sprememb zakona o javnih naročilih, ki bi določal nekakšne lokalne kvote oziroma omogočal lokalnim dobaviteljem enostavnejšo prodajo v lokalne šole, vrtce in zavode. Ker morajo ti zdaj kljub velikemu leporečenju politike o lokalnem zasledovati zgolj najnižjo ceno, se dogaja, da kobariški otroci v vrtcu jedo jogurt z drugega konca Evrope. Pa čeprav marsikatera njihova mama ali oče dela v domači mlekarni. »Tolminci smo bili od nekdaj puntarji, mogoče bomo morali znova vzeti v roke vile in koso ter se glasneje postaviti za to, da bomo vsi skupaj lažje preživeli,« pravi nekdanja direktorica mlekarne.
Kadrovski izzivi
»Zatakne se ladja v Sueškem prekopu in zgodba o pomenu ohranjanja osnovnih panog v domači lasti takoj dobi drugačen pomen. Težava je, ker se tega zavemo šele takrat, ko nastopi kriza,« je direktor Kleti Brda Silvan Peršolja prepričan o nujnosti obstoja preostanka slovenske živilske industrije v domačih rokah in njenega sodelovanja. A kot pravi Janez Rebec, predsednik uprave skupine Pivka - Delamaris, se žal počutijo kot lovci na cene, ujeti v sistem dumpinških cen. Pripoveduje, da je njihova skupina trenutno v enem bolj zahtevni obdobij, pestijo jih vse dražje surovine in pomanjkanje delavcev. V podobnih razmerah so se znašli tudi v Mlinotestu. »Kot živilsko podjetje imamo precej nočnega dela in dela ob koncu tedna, posebno v pekarstvu. Nočno delo in delo ob koncu tedna pa je ne glede na višino plače postalo izredno nezanimivo. Kadrovski izziv je kar velik. Tudi zaradi tega smo v zadnjih letih veliko vlagali v produktivnost, zmanjšali število delovnih mest ponoči in ob koncih tedna ter avtomatizirali proizvodnjo. To je ključen ukrep, s katerim lahko blažimo kadrovsko stisko,« pravi Danilo Kobal.
Opuščanje kmetij
Če v prihodnje ne bo pravih in privlačnih spodbud države, ki bi spodbujale pomlajevanje kmečkih gospodarstev, zna propasti naslednja tretjina kmetij. »Ljudje bodo ostajali na kmetijah, če bodo dobivali dovolj zanimive prihodke, pa še to marsikdaj ne bo dovolj. Dvigniti se bo moral tudi ugled kmetijstva,« meni Hergouth. Marjan Colja, direktor podjetja Vinakras Sežana, ugotavlja, da se vinogradništvo z vsako novo sušno letino hitreje opušča, čeprav je edina rešitev za preprečevanje požarov obdelana krajina, torej kmetijstvo. Tudi za mlekarno Planika je prvi in osnovni pogoj ohranjanje prireje mleka v Posočju. »Ta je za zdaj še stabilna, se pa z rahlo zaskrbljenostjo oziramo v prihodnost, saj se na kmetijah, kjer ob ostarelih gospodarjih ni mlajših prevzemnikov, reja živine opušča. Premalo je tudi prisotna zavest, da se le s kmetovanjem, in v Soški dolini je to govedoreja, ohranja in vzdržuje obdelana krajina, ki jo ob reki Soči občudujejo obiskovalci z vsega sveta,« meni direktor mlekarne Miran Božič. Direktor Kmetijske zadruge Tolmin Nikola Šavle pritrjuje, da so kmetije izjemno ranljive in delujejo na robu preživetja. »Država pa se s svojimi namenskimi institucijami premalo zaveda, kako ranljiva je slovenska proizvodnja hrane in kako pomembno je, da ta ostane v slovenskih rokah. Upam, da bodo odločevalci to končno spregledali in iskreno želeli pomagati slovenskemu kmetu, pri katerem se vsa zgodba o domači hrani začne in konča. Menim, da smo zadruge in redka slovenska živilska podjetja za državo še zadnji 'popravni izpit', da se uvedejo boljše prakse in ne ponovijo škodljive napake iz preteklosti,« meni.
V slovenski Istri se soočajo z usihanjem zelenjadarskih kmetij. »Država je stabilna toliko, kot so stabilne njene osnovne dejavnosti, in kmetijstvo je osnovna dejavnost,« je jasen Neo Štembergar, direktor KZ Agraria Koper. Zavzema se za sprejem lokalnih strategij in državne strategije, ki bodo spodbujale mlade kmete k ohranjanju panoge, v prostorskih načrtih določila območja za kmetijstvo in jih opremila z namakanjem, potrošnikom pa zagotovila varno domačo hrano. »Sicer bomo čez deset ali petnajst let vsi jedli čez oceane uvoženo ponarejeno in varnostno vprašljivo hrano, ker drugega ne bo na razpolago. Na to opozarjamo že dolgo, a spremenilo se ni nič. Slovenski zajtrk še vedno častimo zgolj en dan v letu, čeravno bi ga morali na mizi imeti vsak dan,« je kritičen.
Odvetniki Evrope
»Prisiljeni smo, da moramo izbirati najcenejše. Zdi se, da je država večkrat advokat Evrope proti nam kot pa naš advokat proti Evropi,« pravi tolminski župan Alan Červ. Podobno ugotavlja njegov kobariški županski kolega Marko Matajurc, glede advokature pa pristavi, da se je njihov poskus, prvi tovrsten v Sloveniji, da bi kmetom, ki še vztrajajo v teh dolinah in hribih ter ohranjajo krajino in s tem omogočajo turizem, namenili neposredne občinske subvencije, ustavil pri državni upravi. Vztrajali so tako dolgo, da jim je takšen pravilnik odobrila Evropska unija in da danes rejcem goveda in drobnice namenjajo znatna sredstva. Največje kmetije lahko tako na leto dobijo tudi od 20.000 in 25.000 evrov subvencij, kar so že sredstva, ki lahko ohranijo marsikatero kmetijo, ki bi jo sicer zaradi nedobičkonosnosti zaprli. Po edinstvenem sistemu se že spogledujejo v občini Bohinj, na svojega župana s takšno rešitvijo pritiskajo tudi puntarski tolminski kmetje.
