Nasilja v družini je več, kot si predstavljamo. To med drugim kažejo redna obvestila policistov, v katerih poročajo o prepovedi približevanja nasilnežem. Domala ne mine dan, da ne bi izrekli takšnega ukrepa. Na leto to storijo 1400-krat, kot pišemo na peti strani, in več kot polovica Slovenk se sreča s takšno ali drugačno obliko nasilja. Nasilje v družini je pravzaprav skrita epidemija, ki poteka za zaprtimi vrati, kjer kriki na pomoč prepogosto naletijo na tišino. Kljub pretresljivi statistiki ostaja odziv nezadosten.
Tišina, ki obdaja takšno nasilje, je zakoreninjena v kulturi sramu, strahu in zanikanja. Žrtve se pogosto bojijo spregovoriti, v strahu pred maščevanjem, obsojanjem ali celo, da jim ne bodo verjeli. Tudi ko zberejo pogum in poiščejo pomoč, ni lahko. Kajti če bi bilo in če bi bil sistemski ukrep ustrezen, bi se nasilneži bali, tako pa mnogokrat početje nadaljujejo, ker vedo, da jim je zagotovljena anonimnost, da ima policija omejene pristojnosti ter da so postopki dolgi in za žrtve težavni.
Ta tišina pa je nevarna. Študije so pokazale, da se nasilje v družini sčasoma stopnjuje in se pogosto konča s hudimi poškodbami ali celo smrtjo. Ničkolikokrat v črni kroniki beremo, da je bila ženska žrtev intimnega partnerja. Cena nasilja tudi presega fizične rane; tu so psihološke travme in dolgotrajne čustvene brazgotine, ki prizadete spremljajo še leta, če ne vse življenje. S tem vprašanjem se moramo nujno soočiti, in to bo brez izmikanja in iskanja navideznih izgovorov, zakaj je tako, kot je. Prvi korak je odkrito priznanje težave. Nasilje v družini uspeva v tajnosti in prekinitev tišine je ključnega pomena. Kampanje za ozaveščanje javnosti glede spolnih zlorab so pokazale, kakšna je lahko moč kolektivnega glasu. Enako energijo je treba usmeriti proti nasilju v družini in ustvariti kulturo, v kateri se žrtve počutijo varne, ko stopijo naprej in poiščejo pomoč. Samo zavedanje ni dovolj. Ključne inštitucije potrebujejo dobro usposobljene ljudi, da prepoznavajo znake zlorabe in učinkovito ukrepajo. Razmisliti bi morali o strožjih kaznih za nasilneže in kršitelje odredb o prepovedi približevanja. Dejstvo je tudi, da številne žrtve ostanejo z nasilnežem, ker ne vedo, kam bi pobegnile. Zagotavljanje dostopa do varnega zatočišča tako lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo.
Izzvati moramo družbene norme, ki ohranjajo nasilje v družini. Neenakost med spoloma, toge ideje o moškosti ter normalizacija nadzora in moči v odnosih prispevajo k vztrajnosti zlorab. Čas je, da se to spremeni.
