Ob podatku, da je Slovenija po pojavnosti demence tretja na svetu takoj za Japonsko in Italijo, bi morali zazvoniti vsi alarmi. Bolezen, ki je povezana s staranjem, vendar ni njen nujni del, se kot epidemija širi po planetu in Svetovna zdravstvena organizacija svari, da se v povprečju na vsake tri sekunde razvije nov primer demence, vsako leto pa na novo odkrijejo skoraj deset milijonov novih primerov oseb s to boleznijo.
Podaljševanje življenjske dobe, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih, pomeni tudi večjo pojavnost alzheimerjeve demence. Gre za kronično napredujočo možgansko bolezen, ki predstavlja dve tretjini vseh demenc. Strokovnjaki so ob svetovnem dnevu te bolezni, ki ga zaznamujemo 21. septembra, opozorili, da to bolezensko stanje pogosto ni prepoznano v zgodnji fazi, ko se lahko za ljudi z demenco in njihove svojce naredi največ. Zgodnjo diagnozo prejme po svetu le približno deset odstotkov oseb s tem sindromom.
Ob napovedih, da bo bolezen, ki pomeni tudi izjemno naporno skrb svojcev in oskrbovancev, še naraščala, je res skrajni čas, da bi pristojni začeli ukrepati na področju dolgotrajne oskrbe – ta bo ostala le na papirju, če ne bo kadra. In tega ni ali pa je tako izčrpan, da to vpliva tudi na uporabnike. Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevec stavi na zakon o začasnih ukrepih, ki naj bi izboljšal kadrovske in delovne razmere ter je začel veljati avgusta.
Izvajalci ne pričakujejo, da bi se iz tega kaj zelo dobrega izcimilo. Kar tretjina medicinskih sester, zaposlenih v zdravstvenem in socialnem varstvu, je starejših od 50 let. To pomeni, da se jih bo v prihodnjih desetih letih po ocenah upokojilo približno 7000. Mladih, ki bi želeli opravljati ta poklic, je izjemno malo. Med najpomembnejšimi vzroki so zagotovo nizke plače (ki so za mlade še nižje) in slabe delovne razmere. Delo v dolgotrajni oskrbi je po besedah ministra poslanstvo, vendar se od poslanstva ne da kupiti kruha, je posvarila predsednica sindikata Irena Ilešič Čujovič. Sindikat si v pogajanjih o plačah v javnem sektorju, ki še potekajo, prizadeva, da bi bili najboljši v sistemu nagrajeni. Hkrati pa pogrešajo ukrepe, ki se ne nanašajo na plače, ampak so povezani denimo s stanovanjsko politiko ali zagotavljanjem daljšega varstva za otroke zaposlenih.
Vsekakor je že skrajni čas, da začnemo resno razmišljati o tem, kako bo naša družba v prihodnosti živela in kakšne bodo njene prioritete. Rezultat izjemnega napredka medicine je zagotovo podaljšanje življenjske dobe, vendar bi ob tem morali nujno zagotoviti tudi kakovostno dolgoživost in ne zgolj životarjenja.
