Se zavedamo, kako čudovit jezik in pesmi imamo? Takšna misel se je utrnila ob pisanju o novi Pesmarici EU, v katero so dodali tudi šest čudovitih slovenskih pesmi, potem pa tudi ob spoznanju, da so v Švici vzniknili plakati v slovenskem jeziku.
Najbrž je lahko vsak narod ponosen na svoj jezik. Toda ne more se vsak narod pohvaliti s tem, da je jezik oblikoval in ohranil kljub močnemu zgodovinskemu protitoku. Spomnimo, da je še pred dobrimi stotimi leti v resnih razpravah v ljubljanskih, mariborskih in kranjskih kavarnah prevladoval nemški jezik. Vraga, celo imena ulic so bila marsikje najprej v nemščini, šele nato v slovenščini (če sploh). Ne samo da je slovenščina vse to premagala, pač pa je ob tem tudi postala lep jezik z jasno identiteto.
Da to začutimo, bo dovolj, če si v mislih zapojemo pesem Oj, Triglav, moj dom ali pa Slovenija, od kod lepote tvoje. Obe sta, mimogrede, dodani v omenjeno pesmarico. Z izidom omenjene zbirke bodo lahko v njiju uživali tudi na drugih koncih Evrope. In ko bo konec meseca na vrsti že 40. knjižni sejem, bo prav tako lepa priložnost za spoznanje, kako dolgo pot je prehodil naš jezik. Nekoč so vsako izdajo v slovenskem jeziku pospremili z velikim pompom zgolj zaradi dejstva, da so bile knjige v slovenščini redkost, danes pa imamo pred seboj najširši nabor kakovostne prevedene literature. Nekaj očitno že delamo prav.
Zakaj pravzaprav vse te besede, misli? Zato, da se morda bolj zavemo, kako pomembno je, da naš jezik, naše pesmi in naša kultura v sodobnem času najdejo pravo mesto. Da v jeziku iskreno uživamo in nam je blizu. Pa tudi, da se ključni akterji, kot je šolstvo, zavedo, da bo jezik bogatejši in lepši, če bomo v njem iskreno uživali. Pri vsem tem namreč ne gre za to, kot mislijo nekateri, kje stoji vejica, pač pa za to, kako lepa je izrečena misel. Tu pa nam malo vendarle še manjka.
Slovenski jezik je bogat zavoljo narečij. Ta raznolikost je nekaj posebnega in nas povezuje s koreninami. Ohranimo jo! Poleg tega se v vse bolj globaliziranem svetu manjši jeziki soočajo s pritiski. Med njimi je izrazit pritisk za prehod na prevladujoče jezike v poslovanju, medijih in izobraževanju, zato je bolj kot kadar koli prej kritično prepoznati kulturni, družbeni in osebni pomen ohranjanja slovenščine kot živahnega in posebnega jezika. Njegova struktura je namreč v nekaterih pogledih edinstvena; je eden od peščice jezikov, ki ohranjajo slovnično dvojino, kar ponuja bogatejši način za izražanje idej v dvoje. Ta lastnost je majhen, a močan simbol tega, kar govorci slovenščine tvegamo izgubiti, če ne bomo previdni.
