Ko je Primož Trubar leta 1550 s prvo tiskano knjigo v slovenščini postavil temelje slovenskega knjižnega jezika, nam je z njo odprl vrata do polja neslutenih možnosti, ki jih ponuja znanje. Ko je slovenskemu narodu dal jezik, mu je pokazal pot do razmišljanja. Katekizem je v predgovoru namenil širšemu krogu vernikov, knjiga je namreč imela versko vsebino, potemtakem bi lahko rekli, da je knjigo namenil vsem Slovencem.
Reformacija, gibanje v 16. stoletju, ki je poudarjalo pomen izobraževanja, širilo pismenost in uporabo ljudskih jezikov, je Slovencem dala še mnogo več, med drugim prevod Biblije v slovenščino in prvo slovnico, ki nosi tako lepo ime, Zimske urice. Naslov, ki človeka povabi, da se na hladen zimski večer usede ob topel kamin in bere. Nič čudnega, da je dan reformacije državni praznik. Zasluži si to in to si zaslužimo mi, ki ta jezik uporabljamo – in razmišljamo.
Gre vendar za nekaj resnično velikega, kar se je zgodilo v tistem obdobju, in vse tisto, kar je sledilo, je samo podkrepilo pomen dejanj. Protireformacija in sežig knjig, veliko svetoskrunstvo, lahko danes zapišemo. Zažgati ali zavreči knjigo vendar pomeni, da smo zavrgli znanje, da smo se odpovedali naši edini moči, ki jo imamo kot posamezniki proti oblasti, kadar ta ne deluje v prid družbe. Da smo zavestno stopili s poti razmišljanja v razpršeno čredo, ki zgolj sledi, komur koli že.
Če je 500 let po reformaciji enostavno razumeti, zakaj razmišljujoč in izobražen posameznik ni pogodu verski dogmi, potem danes enako enostavno razumemo, zakaj isti človek ni pogodu prevladujoči dogmi kapitalizma, to je potrošništvu. Le komu bolj koristijo čarovnice in prazne buče v vedno več slovenskih domovih, če ne ravno velikim korporacijam in kapitalističnemu ustroju, ki je že davno prevzel vajeti oblasti in danes tako požrešno hlasta po več in več ter »požira naše knjige«. In oh, kako bizarno, ravno na dan reformacije, ko bi morali Slovenci častiti polne glave. Globoke misli filozofov, poezijo in prozo, ki je tako obogatila naš jezik, zgodbe, ki so jih doživeli drugi, glasbo, ki nam prebudi vse čute, slike, ki nas ob pogledu na njih odnesejo v sanje, umetnost nasploh. Po tistem, ko nam je Primož Trubar s prvo slovensko knjigo odprl vrata do znanja in presežnega, smo mi s ChatGPT odprli vrata povprečju v umetnosti. In praznim bučam.
Namesto da bi besede in razmišljanje naše tokratne intervjuvanke Helene Koder, da nas umetnost dela človeške, postali splošni človeški aksiom.
