Večino oblačil, ki jih je mogoče kupiti v slovenskih trgovinah, izdelajo daleč od naših oči. Če pogledamo etiketo, na kateri je napisana država izvora, bomo tam najverjetneje našli katero od azijskih držav.
Pred dobrim tednom smo v (redkih) medijih lahko zasledili informacijo, da so v Seulu opravili analizo otroških oblačil, kupljenih pri velikih kitajskih spletnih trgovcih, kot so Temu, Shein in AliExpress. Rezultati niso bili le skrb zbujajoči, ampak grozljivi. V številnih testiranih oblačilih so odkrili strupene snovi, ki so močno presegale zakonsko dovoljeno mejo. Eno od testiranih oblačil – šlo je za otroško jakno – je dovoljeno mejo preseglo za kar 622-krat! Otroški čevlji, ki so jih kupili na AliExpressu, pa so kar za petkrat presegli v Južni Koreji dovoljeno vrednost svinca, ki je tako kot kadmij izredno nevaren rakotvorni material.
Tovrstne informacije po navadi ne dosežejo tistih, ki bi jih morale, ali pa se zanje ne zmenijo. V želji po čim cenejšem izdelku so kupci pripravljeni na kompromis, pa četudi gre za otrokovo zdravje.
Oblačila, ki jih v velikih količinah izdelujejo v državah v razvoju, imajo vsaj eno skupno lastnost, in to je, da jih delavci izdelujejo v izjemno slabih delovnih razmerah, ki bi jih marsikdaj lahko označili za suženjske. Delavci so izjemno mladi, še otroci, delovni čas je praktično neomejen, od jutra do večera, plačilo, ki ga prejmejo, pa velikokrat ne zadošča niti za pokritje najnujnejših življenjskih stroškov. Pri barvanju oblačil uporabljajo zdravju škodljive kemikalije, za ravnanje z njimi pa nimajo primernih zaščitnih oblačil.
V oblačilni industriji je po podatkih mednarodne organizacije v letu 2023 delalo kar 160 milijonov otrok po vsem svetu. Otroci so vključeni v vse faze izdelave oblačila – od obiranja bombaža pa vse do šivalnic. V dokumentarnih filmih lahko vidimo, kako otroci šivajo oblačila celo na ladijskih kontejnerjih, kjer se oblačila kopičijo, preden gredo do kupcev, pa so »osvežena« še z različnimi kemikalijami.
Zadnji čas je torej, da se vprašamo, kaj pravzaprav kupujemo. Nevladne organizacije si na vse načine prizadevajo, da bi vpeljale pojem trajnostno nakupovanje, a tega kupci očitno ne razumejo. Morda bi bilo razumevanje lažje, če bi se pogovorili s svojimi mamami in babicami ter se od njih naučili, kaj pravzaprav trajnost pomeni. To, da kupimo kakovostno oblačilo, ki ga lahko nosimo vrsto let, če se nam strga ali poškoduje, pa zavijemo k lokalni šivilji, ki nam ga bo popravila. Tudi potrošniki smo tisti, ki lahko z odgovornim nakupovanjem prispevamo svoj delček k pravični trgovini.
