Kaj bi se zgodilo, če bi občinstvu v polni dvorani zastavili vprašanje: »Koliko se vas strinja s trditvijo, da so najnovejše spremembe glede načina obračunavanja omrežnine za elektriko zamišljene v dobro ljudi?« Tiste, ki tako menijo, bi še pozvali, naj dvignejo roko. Najbrž ni treba imeti pretiranih sposobnosti predvidevanja, da zaključimo: morda bi kdo še sramežljivo dvignil roko, a bi jo bržkone kmalu spustil, ko bi videl, da je eden redkih.

To je eden ključnih problemov tega novega ukrepa obračunavanja omrežnine. Država oziroma oblast, naj bo katere koli barve, med ljudmi ne uživa pretiranega zaupanja in ugleda. Potem pa se odločijo za spremembe, ki iz razmeroma enostavnega sistema, veljavnega že desetletja in preprostega za razumevanje, torej iz visoke in nizke tarife, prehaja v mavrico različnih časovnih obdobij in cen, ki so zapletene in jih je že za novinarje težko jasno in preprosto razložiti bralcem. Občutek je, kot da so se v neki sobi zbrale prav posebne glav'ce (v slogu Frana Milčinskega) in iskale načine, kako zadeve čim bolj zaplesti, ter na koncu prišle do sistema s petimi novimi časovnimi bloki v letu oziroma tremi časovnimi bloki na dan in z uvedbo dveh sezon – nižje poletne in višje zimske. In – ne, ni še konec – z razlikovanjem med dogovorjeno in preseženo obračunsko močjo.

No, potem seveda pripomnijo, kot je to običajno za oblastnike, da je to v dobro ljudi, še posebej pa poudarjajo, da bo poslej obračunavanje pravičnejše. Pomanjkanje zaupanja se seveda pokaže tudi tokrat, saj takšna pojasnila mnogi sprejemajo s skepso.

Da, lahko rečemo, da je oblast v preteklosti že nekajkrat zapravila zaupanje ljudi. Oblastniki se menjajo, ključni problemi v družbi ostajajo, nekateri se poglabljajo, stroški medtem naraščajo in tako dalje. Veliko lepih besed je bilo izrečenih v zadnjih letih, desetletjih, izkupiček na koncu pa ... Kaj bi razlagali – presojo prepuščamo bralcem.

Vsekakor so spremembe glede obračunavanja elektrike preveč zapletene in več kot očitno peljejo predvsem v smer, da gre za pokrivanje stroškov elektrooperaterjev za, kot pravijo, ojačitev omrežja in posledično stroškov omrežnine. To omrežnino so se odločili pobrati od končnih odjemalcev, da zagotovijo delovanje operaterjev.

Če gre resnično za pravičnejši sistem, potem bi to moralo pomeniti, da bodo mnogi poslej plačevali manj. A ob takšni misli že slišimo nejeveren smeh v tisti naši namišljeni, zdaj že bolj naelektreni dvorani, v kateri so že na začetku le redki dvignili roko.

Res, daleč smo prišli. Še dobro, da nas optimizem drži pokonci in vsakič znova pomislimo: saj morda bo pa tokrat drugače.