Vsako zgodovinsko obdobje prinaša svoje prednosti in svoje pasti. In ne da se ga ustaviti, šlo bo svojo pot. Našim prababicam in babicam so se belili lasje, ko so se njihovi sinovi pri vojakih naučili kaditi. Leta 1969 je izbruhnil preplah, da bo seksualna revolucija pogubila mladino. Naše mame in očetje so upali, da bo njihove hčerke in sinove čim prej minila želja po puhanju oblačkov iz zvitka marihuane in da kar se da hitro ukinejo rejverske plesne zabave, na katerih se je kot bonbončke jedlo ekstazi. Z mladino je bil vedno križ in v vseh zgodovinskih obdobjih se mame in očetje, tete, babice, dedki in sosede križajo nad podmladkom, ki ima preveč časa za neumnosti.

Tokrat nas je zgodovina (ali pa morda zabavna industrija?) malo zafrknila, ker kdo bi si nekdaj mislil, da se v 21. stoletju ne bomo bali kemije, ampak tehnologije, ki nam načeloma prinaša napredek, razvoj in olajšuje vsakdanje opravke. Zgodovina nas je zafrknila, saj tehnološkim zasvojencem ne moremo tako kot odvisnikom od drog ali alkohola pripisati abstinence. Abstinence od ekranov danes pač ne more biti, posameznik kmalu niti najbolj osnovne volilne pravice ne bo več mogel udejanjiti brez tega, k zdravniku ali v laboratorij pa že danes ne prideš več, če prej ne poklikaš nekaj gumbov na zaslonu. Ampak najbolj nas je zafrknila s tem, da z ekrani ni zasvojila samo mladine, ampak tudi njihove starše in celo stare starše. Zasloni so prva droga, ki si jo medgeneracijsko delimo.

Toda – če so se naše babice, mame in strici lahko zgolj bali in nemočno opazovali, kako se bo kemija izpela, imamo tokrat starši vseeno v rokah nekaj več moči. Vsaj pri najmlajših otrocih. Mi smo tisti, ki jim prvi porinemo pametni telefon in pametne naprave naravnost v zibko, mi smo tisti, ki prvošolca v prvi razred pospremimo s plačano naročnino pri najugodnejšem telekomunikacijskem ponudniku. Mi smo tisti, ki začnemo s pametnimi napravami sami sebi kupovati ljubi mir. Z leti naša moč sicer kopni, a s svojim zgledom lahko še vedno na nevsiljiv način vodimo tudi naše najstnike. Poletne počitnice so idealna priložnost, da jim v živo pokažemo, da še vedno znamo igrati badminton, da so knjige bolj zanimive kot brezciljno drsenje po družbenih omrežjih, da se še vedno znamo pogovarjati in ob ognju razglašeno prepevati popevke z Evrovizije. Pojasnimo jim, da je svoboda na ekranih navidezna, predvsem pa jih poskusimo razumeti in sprejeti takšne, kot so, da jim potrditve ne bo treba iskati v navideznem svetu.