Evropska centralna banka (ECB) je minuli mesec drugič letos za 0,25 odstotne točke znižala osrednje obrestne mere, potem ko jih je med julijem 2022 in oktobrom 2023 desetkrat zapored dvignila, nato pa do junija letos ohranjala nespremenjene. Tudi v ZDA so septembra prvič po marcu 2020 znižali obrestno mero, in to kar za pol odstotne točke. Očitno je, da je inflacija ukročena in ni več glavna skrb svetovnega gospodarstva. Žal pa kljub povečanemu optimizmu nanj že prežijo druge nevarnosti in tveganja.
Obeti za rast
»Evro je obvladal inflacijo in ECB bo zdaj nedvomno še spustila obrestne mere. To bo zagnalo investicijsko povpraševanje in vplivalo na povratek gospodarske rasti, upam, da dovolj hitro. V svetu trgovinska menjava raste, potem ko je nekaj let stagnirala zaradi covida in zaradi rusko-ukrajinske vojne celo upadala. A v EU se uvoz še vedno zmanjšuje, kar je znak recesije, ki je nastala zaradi specifične energetske krize, to je umetne podražitve cen emisijskih kuponov. Slovenija je to reševala z zelo velikimi subvencijami za porabnike, tako da je stanje pri nas trenutno nadpovprečno dobro, če se primerjamo z evroobmočjem. Slovenija je zelo povečala državno porabo prek različnih projektov obnove, zato nam BDP še narašča in se javnofinančni prilivi lepo povečujejo, izvoz pa je še vedno večji od uvoza,« sedanje razmere v svetu in pri nas opisuje ekonomist dr. France Križanič.
Letna stopnja inflacije, merjena s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin, je bila avgusta v državah članicah evroobmočja 2,2-odstotna (mesec prej 2,6-odstotna) in v državah članicah EU 2,4-odstotna (mesec prej 2,8-odstotna). Najnižjo so izmerili v Litvi (0,8-odstotna), najvišjo pa v Romuniji (5,3-odstotna). V Sloveniji je znašala 1,1 odstotka. »Sedanje stanje nizke inflacije in nizke rasti je v veliki meri posledica monetarnih politik v EU in ZDA, ki sta že nekaj časa podobni in sta se z dvigovanjem obrestnih mer lotili boja proti inflaciji, kar je edini cilj ECB. Zdaj sta obe centralni banki ugotovili, da so bili ti ukrepi preradikalni. Inflacija v EU je bila namreč v veliki meri stroškovne narave, monetarna politika pa ni najbolj učinkovita, če so vzroki inflacije na strani stroškov, in ne povpraševanja. Zdaj se je izkazalo, da so ti stroškovni impulzi kar hitro pojenjali, saj cene energentov padajo, tako da je denarna politika prijela bolj od pričakovanj, s tem pa se ni ustavila le inflacija, ampak tudi gospodarska rast. Zdaj tako prehajamo v obdobje, ko skuša biti monetarna politika spet bolj ekspanzivna, da bi ohranili gospodarsko rast,« razlaga ekonomist dr. Maks Tajnikar, ki pa se zaveda, da težave z inflacijo niso za vekomaj rešene in se lahko hitro spet pojavijo.
To že nakazujejo cene nafte, ki so zaradi vojne na Bližnjem vzhodu in groženj, da bi Izrael lahko napadel iranske naftne rezerve, porasle za skoraj 10 odstotkov in dosegle najvišjo tedensko rast v zadnjih dveh letih. Pri podjetju Goldman Sachs ocenjujejo, da bi dolgotrajnejše znižanje iranske proizvodnje lahko zvišalo cene za četrtino na skoraj 100 dolarjev za sod, nekatere druge ocene pa so še bolj dramatične.
Nove grožnje
»Položaj se lahko zelo hitro poslabša. Zdaj se ves svet trese ob ugibanjih, kakšna bo cena nafte zaradi zaostrovanja na Bližnjem vzhodu, po novem letu so napovedane tudi prekinitve dobave plina iz Rusije, zato se lahko kadarkoli spet pojavi stroškovni pritisk, ki je za zdaj le začasno izginil. In ob sproščeni monetarni politiki bi se inflacija hitro spet povečala. Ni nujno, da se to zgodi, je pa možno,« opozarja Tajnikar.
Tudi Križanič ne izključuje nevarnosti, da bi se zaprle nekatere pomembne poti za izvoz in transport nafte in plina: »Če bi zaprli Hormuško ožino in Rdeče morje ter Sueški prekop, bi bila energetska kriza precej velika. Veliko bo odvisno od tega, ali bo Rusija še želela služiti denar, ali pa bo tudi ona omejevala ponudbo – vsekakor se bo ponudba nafte in utekočinjenega plina v svetu zelo zmanjšala, če bo prišlo do zaostritve na Bližnjem vzhodu. Potem bomo videli, ali se lahko ponovi energetska kriza starega tipa, saj so sodobne energetske krize bolj povezane s pomanjkanjem električne energije kot s pomanjkanjem nafte in plina. Pomanjkanju nafte se v sodobnem gospodarstvu znajo hitro prilagoditi, seveda pa je še vedno zelo koristno, če cene nafte padajo, saj se to prenaša v povečanje dohodkov in konjunkturo. Največ bo odvisno od morebitne eskalacije med Izraelom in Iranom. V interesu Rusije je, da še naprej prodaja nafto, v interesu Evrope pa, da jo kupuje. Za zdaj se stvari odvijajo v tej smeri, vsaj dokler ne bodo Ukrajinci prekinili dobave prek plinovoda do konca, če si bodo upali.«
In kakšen razplet pričakuje v zvezi z vojno na obrobju Evrope sogovornik, ki je med prvimi pravilno napovedal, da se bo ta vojna zavlekla na precej let? »To je bilo pričakovano glede na dolgo ukrajinsko vojaško tradicijo še iz časov zaporoških kozakov in izkušnje s Turki, Mongoli, Poljaki ... Zdaj pričakujem, da bo prišlo do mirovnih pobud, ki bodo dale avtonomijo obmejnim krajem, Ukrajina pa bo morala v to privoliti, saj druge rešitve zanjo ni. Ima pa možnost, da nekoč postane članica EU, in potem bi ji standard zelo zrasel, podobno kot Poljakom, ki se jim je življenje zelo popravilo z vstopom v EU. Mi bi bili tedaj sicer izraziti neto plačniki, bi pa imeli koristi od povečanega trga za izvoz,« razmišlja o še precej oddaljeni in negotovi prihodnosti Križanič, ki ga med sedanjimi potezami EU skrbi predvsem preveliko hitenje z razogljičenjem. »Mi smo emisije zmanjšali za 20 odstotkov, EU za okrog 15 odstotkov, po svetu pa so se za štirikrat povečale. Največ na Kitajskem, po njihovi poti gredo tudi Indonezija, Indija in drugi. Če ostali ne zmanjšujejo emisij, si na koncu videti kot čudak, ki uničuje samega sebe,« ugotavlja nekdanji finančni minister.
Vprašljiv program
Tudi Tajnikar je skeptičen glede potez, ki slabijo konkurenčnost evropske industrije, dvomi pa tudi o uspešnosti programa Maria Draghija, s katerim želi EU dvigniti gospodarsko rast.
»Sproščanje monetarne politike ne more biti najbolj učinkovito za gospodarsko rast, saj ta ni usahnila samo zaradi zmanjšanega povpraševanja ob protiinflacijski politiki, ampak so razlogi tudi na strani ponudbe. Zaradi vojn je razpadlo cel kup svetovnih dobavnih in kooperacijskih verig, gospodarsko rast zavira tudi razogljičenje, poleg tega pa v večini EU in v Sloveniji vladata polna zaposlenost in pomanjkanje delovne sile, zato visoke gospodarske rasti niti ne more biti, razen če bi prišlo do močnega inovacijskega vala, ki ga ni. Zelo nevarno je sedanje razgrajevanje industrijske produkcije v Evropi in Sloveniji, medtem ko najhitreje rastoče države, kot sta Kitajska in Indija, svojo rast temeljijo na izgradnji industrije. Medtem ko mi zapiramo edino termoelektrarno in bomo morali elektriko drago uvažati, jih imajo Kitajci okrog 1300, Indijci 400, Poljska več kot 40, Češka pa več kot 30. Obe slednji dohitevata Slovenijo, saj visoko gospodarsko rast danes dosegajo države, ki gradijo industrijo, to pa lahko počnejo, ker se industrija umika iz držav, kjer je bila v preteklosti najbolj razvita, zlasti iz Nemčije in delno Francije. Po drugi strani Draghi računa na velika vlaganja v oborožitveno industrijo, a to je paradoks, saj bo večina tega denarja šla v ZDA. Bati se je torej, da tudi 800-milijardni vložki ne bodo imeli pravega učinka na gospodarsko rast. Najbolj pa EU in Sloveniji škodijo sedanje vojne. Članice EU so močne izvoznice in s tem ustvarijo več kot 50 odstotkov BDP, Slovenija pa še veliko več, zato nam je toliko bolj pomembno, da globalna svetovna trgovina deluje brez prevelikih ovir. Na drugi strani se Kitajska, Rusija in Indija zelo malo vključujejo v mednarodno menjavo, saj Kitajci kar 90 odstotkov BDP ustvarijo doma, Rusija pa več kot 70 odstotkov – in tako je bilo že pred vojno, zato je sankcije niso zares prizadele. Te države zlahka nadomestijo izpad kakšne industrije z vojaško, EU pa tega ne more,« poudarja Tajnikar.
