Danes veliko govorimo o ukrepih, s katerimi zmanjšati emisije toplogrednih plinov v okolje, ki povzročajo segrevanje našega planeta. Toda kateri ukrepi in politike, ki jih države po vsem svetu sprejemajo, so dejansko učinkoviti? Mednarodna ekipa znanstvenikov je v reviji Science objavila prvo celovito raziskavo 1500 podnebnih politik oziroma ukrepov, ki jih je 41 držav na šestih celinah vpeljalo v zadnjih 25 letih, to je med letoma 1998 in 2022.
Toda kar je raziskava pokazala, je grozljiva resničnost, številni politični ukrepi namreč niso uspeli doseči potrebnega obsega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Le 63 primerov podnebnih politik od skupno 1500 je bilo uspešnih, kar pomeni, da so vodile do povprečnega zmanjšanja emisij za 19 odstotkov. Ključna značilnost vseh teh primerov pa je bila vključitev davčnih in cenovnih spodbud v dobro zasnovane kombinacije politik. Če torej želimo izpolniti obljube iz pariškega sporazuma iz leta 2015, je treba vedeti, katere podnebne politike so učinkovite in katere ne.
Kombinacija ukrepov
Do leta 2050 si je večina držav zadala, da bodo postale podnebno nevtralne, to je cilj malodane vseh, če želimo, da ostane življenje na Zemlji kolikor toliko znosno. Emisije toplogrednih plinov moramo do tega leta drastično znižati, to je danes jasno vsem svetovnim politikom, toda kar politike med sabo razlikuje, je način, kako se bo ta sprememba zgodila oziroma katera so tista področja, kjer bodo potekali rezi. Ali v transportu, industriji ali ogrevanju. Dejstvo je, da je večina držav še vedno odvisnih od nafte, zemeljskega plina in premoga.
Toda politiki se lahko med sabo prepirajo in prepričujejo, kaj bolj deluje in kdo ima bolj prav, raziskava, ki so jo izvedle ugledne ustanove, Potsdamski inštitut za raziskave podnebnih vplivov (PIK), berlinski inštitut Mercator Research Institute on Global Commons and Climate Change (MCC), Univerza v Oxfordu in Univerza v Victorii, pa je pokazala, da je resnično učinkovita le mešanica ukrepov in nikoli ne en sam ukrep.
Tako na primer ukrepa, kakršna sta prepoved prodaje motorjev na notranje zgorevanje in prepoved elektrarn na premog, ne bosta uspešna in ne bosta povzročila večjega zmanjšanja emisij, če se bosta izvajala samostojno. Če pa bodo politiki na drugi strani ponudili ljudem tudi davčne in cenovne spodbude, na primer ugodne subvencije za električne avtomobile ali cenovno ugodne električne avtomobile, bodo ukrepi učinkoviti.
»Naše ugotovitve so pokazale, da več politik ne pomeni nujno boljših rezultatov, ključna pa je prava kombinacija ukrepov. Zgolj predpisi ali subvencije niso dovolj. Le v kombinaciji z instrumenti, ki temeljijo na cenah, to so na primer davki na energijo ali ogljik, lahko učinkovito zmanjšamo emisije,« je dejal vodilni avtor raziskave Nicolas Koch z berlinskega inštituta MCC.
Največje preboje je zaslediti na področjih gradbeništva (24 odstotkov), prometa (19 odstotkov), industrije (16 odstotkov) in električne energije (10 odstotkov), so ugotovili znanstveniki. Načini, kako priti do njih, pa obsegajo subvencije, cenovne politike, regulative in informacijske politike. Zanimivo je, da se je ozaveščanje izkazalo za najmanj uspešno, ko gre za učinkovito zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Politike torej, ki stavijo le na informacije, take so na primer oznake za energijsko učinkovitost, so se izkazale za najmanj učinkovite.
Učinkoviti ukrepi
Na spletni strani potsdamskega inštituta je objavljen tudi interaktivni raziskovalec podnebne politike, ki ponuja podroben vpogled v posamezne države, sektorje in politične ukrepe.
Tako vidimo na primeru Kitajske, da je njihov pilotni sistem trgovanja z emisijami znatno zmanjšal emisije po nekaj letih, toda ta ukrep je bil dopolnjen z zmanjšanimi subvencijami za fosilna goriva in močnejšimi finančnimi spodbudami za energetsko učinkovitost.
V Nemčiji so se učinki nacionalnih politik in največje znižanje emisij pokazali v prvih letih novega tisočletja. Razlog so bile ekološka davčna reforma, ki jo je Nemčija uvedla leta 1999, in cestnine za tovorna vozila leta 2005. Toda v zadnjih letih se je učinek teh ukrepov izničil zaradi povečanega avtomobilskega prometa ter težkih bencinskih in dizelskih avtomobilov, so opazili raziskovalci.
Pozitivni primer je na primer tudi postopno opuščanje premoga v Veliki Britaniji. Britanci so že v začetku 21. stoletja določili ceno za emisije ogljikovega dioksida in so energijo iz premoga občutno podražili, obenem pa so uvedli subvencije za obnovljivo energijo. Potem so ambiciozno določili tudi datum, ko bodo prenehali proizvajati energijo iz premoga – mimogrede, to naj bi se zgodilo že v prihodnjih mesecih.
Tudi Američanom je uspelo znatno zmanjšati emisije v prometu, in sicer zaradi kombinacije davčnih spodbud in subvencij za vozila z nizkimi emisijami ter uvedbe strožjih standardov za izpuste ogljikovega dioksida iz avtomobilov.
»Pri prometu se je izkazalo, da prepovedi same ne delujejo, veliko bolje pa v kombinaciji z visokimi cenami bencinskih in dizelskih motorjev,« je dejal Koch.
Dober primer je Norveška, kjer bo veljala prepoved prodaje avtomobilov na notranje zgorevanje že od leta 2025, toda ta ukrep so norveški politiki uvedli skupaj z visokimi cenami bencina in ugodnimi cenami električnih avtomobilov.
