V uredništvu Nedeljskega dnevnika vsako leto izberemo več osebnosti leta. Menimo namreč, da je več takih ljudi, ki so posebej zaznamovali naš čas in na katere je vredno opozoriti. Odločili smo se za število osem, čeravno jih je najbrž še veliko več. Na spletu postopoma objavljamo naš izbor in pojasnila, vse osebnosti pa so že objavljene v novoletni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika.
Peter Slatnar se rad pošali, da ima skoraj toliko delovne dobe kot let. Že kot osemletni deček je pod Krvavcem raznašal pošto in na strmih travnikih kosil travo. Danes jih šteje 84 in še vedno vsak dan zaide med svoje sodelavce. Prav ste prebrali, še vedno ima odprto delavnico in status samostojnega podjetnika. »Enkrat obrtnik, vedno obrtnik. Vest in prehojena pot, ki ni bila vedno lahka, mi ne pustita, da bi kar prenehal in vse opustil,« pravi sogovornik. Malo v smehu, a tudi precej zares pove, da je vse do prejšnjega leta večinoma dobival le položnice, sem in tja kakšnega inšpektorja in davčne odločbe, lani pa je prejel tudi prvo stanovsko nagrado. Za njegovo več kot 50 let dolgo poklicno pot mu je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije podelila naziv najstarejši obrtnik leta 2024. Prizna, da mu nagrada veliko pomeni.
Slatnar se je izučil za strojnega tehnika in na začetku 70. let prejšnjega stoletja – v času, ko so bili zasebniki družbeno nezaželeni – stopil na samostojno poslovno pot. Danes bi rekli, da je odprl svoj »start up«. Za začetek je starejši sosedi popravil nočno posodo. »Pravi podjetnik se ne ustraši in ne sramuje nobenega dela,« prikima in tudi sicer meni, da mora biti podjetnik trdoživ, vesten, zanesljiv in pošten. Sprva je izdeloval kovinsko stavbno pohištvo in se posebej priljubil med kmeti, saj jim je znal s svojo inovativnostjo izdelati marsikateri priključek, rezervni del ali stroj.
Ne ustavite se pri ideji
Zaslužek je investiral v vedno nove in naprednejše stroje ter tako z leti napredoval vse do dobavitelja izdelkov za letalsko industrijo. »Kdor ima zamisel ali idejo, naj se pri njej ne ustavi, naj jo poskusi spraviti v življenje, to je temelj napredka,« je prepričan in tudi mladim, ki danes stopajo na podjetniško pot, svetuje veliko vztrajnosti: »Ne obupajte po prvem koraku, poskusite še enkrat, in če še vedno ne gre, prespite in nato nadaljujte. Le ob taki miselnosti bo tudi uspeh. In še en nasvet: ne bojte se vprašati stanovskih kolegov za nasvet. V mojem času je bilo te pomoči veliko in skupaj smo marsikaj premaknili naprej.«
Na svoje domače, sodelavce in inženirje, ki nadaljujejo njegovo tradicijo, je izjemno ponosen. »Še bolho bi podkovali, če bi jim to naročil,« pohvali njihovo iznajdljivost. V posel mu je uspelo vpeljati otroke in vnuke, njegov sin, prav tako Peter, je avtor znamenitih Slatnarjevih skakalnih smuči.
Krvavški vitez
Rodil se je na Ambrožu pod Krvavcem. Znati smučati je bilo za takratne zime in tiste kraje enako pomembno kot znati hoditi. Spominja se hudih zim in tega, kako se je pozimi do šole kar odsmučal, nekaj let je kot najstnik celo tekmoval v smučanju in dosegal dobre rezultate. Že leta 1957 je postal gorski reševalec in se vpisal med lovce, leto pozneje pa opravil izpit za smučarskega učitelja in postal prvi žičničar na smučišču Krvavec. Tam je »odsmučal« svojih prvih osem delovnih let ter si med obiskovalci smučišča in sodelavci prislužil vzdevek krvavški vitez. Spominja se, kako je nekoč kar na smučišče pripeljal svojo stružnico in z iznajdljivostjo popravil pokvarjen elektromotor žičnice, leta 1960 pa v sili, ko je bilo treba v metru novozapadlega snega z Doma na Krvavcu do zdravnika kar najhitreje spraviti obolelo gospo, pognal prvo vlečnico na Krvavcu. »Pomagal sem si s tovorno žičnico. Ker je tako fantastično šlo, smo že naslednji dan na jeklenico namestili nekakšne prijemke in začeli z njo voziti smučarje,« odstira zanimive spomine. S smučanjem je povezanih veliko, kar 51 let je bil namreč smučarski učitelj, skozi njegove učne prijeme pa je v vseh teh letih šlo okrog 3600 mladih in manj mladih smučarjev.
Stanovska nagrada je njegova lanska druga zmaga, prvo je praznoval doma v dvoje in v krogu svojih najbližjih – z ženo sta namreč zaznamovala tudi 60 let poroke. Tretjo nagrado si bo v letu 2025 izpolnil sam – tik pred izdajo je njegova obširna knjiga spominov na življenje in delo pod Krvavcem.
