V uredništvu Nedeljskega dnevnika vsako leto izberemo več osebnosti leta. Menimo namreč, da je več takih ljudi, ki so posebej zaznamovali naš čas in na katere je vredno opozoriti. Odločili smo se za število osem, čeravno jih je najbrž še veliko več. V naslednjih dneh bomo tako na spletu postopoma objavljali naš izbor za leto 2024 in pojasnila, vse osebnosti pa so že objavljene v novoletni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika. Kot tretji je na vrsti Peter Andolšek.
Peter Andolšek iz Ribnice resda ni vrhunski športnik, niti mu ni v medijih odmerjenega kaj veliko prostora, toda mladi fizik in astronom bi si ga zaslužil vsaj toliko kot kateri koli naš olimpijec. Že drugo leto zapored je namreč postal, če se izrazimo po športno, olimpijski prvak v astronomiji, torej skupni zmagovalec mednarodne astronomske olimpijade, ta je lani potekala v Braziliji. To ni uspelo še nikomur na svetu, s tem dosežkom pa se je v zgodovino zapisal kot najboljši tekmovalec vseh časov v astronomiji. Prav z vsake svoje mednarodne olimpijade, in te so bile štiri, se je domov vrnil z zlato medaljo. S Petrom smo se srečali že predlani, ko je prvič premagal vse svetovne astronomske velesile. Takrat je skromno dejal, da zmage ni pričakoval, niti ni verjel, da bo prejel zlato medaljo. Priprave na olimpijado namreč vedno znova jemlje kot igro, zabavo in druženje s prijatelji.
Tudi lani je bilo tako, le z eno razliko: nekaj pritiska je čutil. »Ker sem zmagal že leto prej, je bila to nekakšna obveznost, da moram tudi tokrat. In to ustvari pritisk. Težje je bilo ubraniti zmago, posebno ker sem se zavedal, da mi ni šlo tako dobro, kot bi mi lahko. Kajti zmagovalec ne postaneš čez noč, za to je potreben korak za korakom. Kot pri športu potrebuješ trening, da ohranjaš sposobnosti. Sproti moraš delati naloge, ker možgani sproti tudi pozabljajo. Prvič sem bil na olimpijadi že v osnovni šoli, to je bila ruska olimpijada, ki je potekala na daljavo. Bil sem peti in bilo mi je všeč. Potem sem v gimnaziji nastopil na državnem tekmovanju in se uvrstil v olimpijsko ekipo. Bil sem presenečen, da mi je to uspelo že v prvem letniku. Prejel sem prvo zlato medaljo, ki jo prejme osem odstotkov tekmovalcev. Do takrat je to uspelo le enemu Slovencu. Lep občutek je bil,« se spominja Peter.
Odprte vse možnosti
Od prve medalje so minila štiri leta, Peter je lansko poletje končal bežigrajsko gimnazijo ter jeseni postal študent ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko. Dobro se znajde v vlogi študenta, a je njegov vsakdan popolnoma drugačen od gimnazijskega, spoznava. Tudi nekoliko bolj stresno je, predvsem zato, ker so mu odprte vse možnosti, ker si po svoje že zdaj tlakuje nadaljnjo pot.
»Fizika je namreč zelo obsežna,« se zaveda, njega pa zanima veliko stvari. »Niti še ne vem, kaj vse je na svetu, zato se ne morem posvetiti eni sami stvari,« odgovarja. Čeprav ostaja ljubiteljski astronom, se trenutno intenzivneje posveča drugim vejam fizike in programiranju, obenem dela še na Institutu Jožefa Stefana. Tudi tu nabira nove izkušnje in konkretno znanje ter se spoznava z znanstveniki, ki so na pragu novih odkritij.
A to ni pomenilo dokončnega slovesa Petra Andolška od bežigrajske gimnazije. Tudi letos, tako kot lani, vodi astronomski krožek in mlajše uči astronomije. V okviru Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije pa si prizadeva, da bi se imelo čim več mladih po državi možnost učiti astronomije. Svoje pedagoško delo želi razširiti še na druge šole. »Res bi bilo lepo videti, da bi bili med najboljšimi na tekmovanjih še dijaki drugih šol in ne le bežigrajske gimnazije. Rad bi, da bi imeli tudi drugi dijaki možnost podrobneje spoznati astronomijo.«
Predajanje znanja
Zdi se mu pomembno predajati znanje naprej. »Občutek, ko ti učenci rečejo, da jim je zdaj vse jasno in vse razumejo, je res dober, to je gorivo za pedagoški trud. Če bi vse znanje zadržali le zase, bi se razvoj ustavil. Tudi sam sem od nekoga prejel znanje in zdaj ga predajam naslednjim generacijam, da ga bodo lahko tudi one dajale naprej. Da bo tudi njih navduševala astronomija,« razlaga.
Petra Andolška navdušuje veliko stvari. Eno so delo in odkritja, ki jih počasi spoznava na Institutu Jožefa Stefana, drugo je fizika sama po sebi. »Kako lepa je, kako lepe so fizikalne teorije, kako je uspelo ljudem samo z močjo lastnega uma doseči, da razumemo ta svet, ki je čisto kaotičen. Navdušen pa sem tudi nad astronomijo, ko vidim nočno nebo, kadar je umirjeno. In ga ob poletnih večerih opazujem z dobro družbo.«