V Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici so te dni pripravili posvet o nasilju v družini. Tragična in boleča tematika, kraj razprave pa ni bil naključno izbran. Resda so številni govorci osvetlili različne vidike problematike nasilja v družini in predlagali nekatere rešitve, toda bolj kot to je mnogim v dušo segla gledališka predstava Pet vrst tišine, ki so jo ob tem zaigrali na odru in je bržkone povedala več, kot lahko povedo strokovnjaki za okroglo mizo.

»Nasilje v družini je problem, ki presega zgolj fizične posledice. Prizadene tudi posameznikovo duševnost, dostojanstvo in osnovno človečnost,« je dejala sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve Tina Heferle. Vendar boj proti takšnemu nasilju ni stvar oziroma pristojnost samo ene institucije, organizacije ali sektorja. »Je boj vseh ljudi, ki zahteva sodelovanje, podporo in angažiranost celotne skupnosti.«

1400 na leto

Primerov je veliko. Če vzamemo samo minulo soboto, ko so policisti na območju policijske uprave Maribora in Nove Gorice, da bi zaščitili žrtve nasilja v družini, izrekli ukrep prepovedi približevanja trem nasilnežem. Podobno je bilo pred tednom dni, v sredo, skratka, skoraj ne mine dan, ko se policisti ne bi ukvarjali s takšnim nasiljem, pri čemer je to samo vrh ledene gore. V povprečju obravnavajo okrog 1400 takšnih primerov. Poleg tega podatki kažejo, da je pri nas 56 odstotkov žensk doživelo eno od oblik nasilja.

Da je toleranca do tega problema pri nas še zmeraj občutno previsoka, so se strinjali vsi udeleženci posveta. Ta je, kot rečeno, prvič vključeval umetniški pristop – gledališko predstavo Pet vrst tišine, v kateri so igralci prikazali doživljanje žrtev nasilja v družini. Tako so omogočili globlji vpogled v notranji svet žrtev in stisk, ki jih pogosto težko opišemo z besedami.

Gledališče je namreč prostor, v katerem se družba lahko sooči z neprijetnimi resnicami, v katerem je občinstvo priča surovi, nepolepšani resničnosti. Igra Pet vrst tišine, katere avtorica je Shelagh Stephenson, ponuja takšno soočenje: oster prikaz nasilja v družini in mučnih, dolgotrajnih posledic. Prestava se poglobi v življenje družine, ki jo je globoko prizadelo nasilje tiranskega očeta, in obravnava globoke psihološke brazgotine, ki so ostale po njem. Takšnih družin, v različnih niansah, je tudi med nami precej.

V jedru predstave je lik moža, čigar nasilno vedenje nad ženo in hčerkama presega fizično zlorabo. Njegov vpliv je globoko psihološki, preračunljiv in vpleta žrtve v mrežo strahu, manipulacije in izolacije. Njegovo nasilje tudi ni zgolj občasen izbruh jeze – je preračunljiva, vedno prisotna sila, sredstvo, s katerim v primežu drži vso družino, od katere zahteva, da izpolni vsako njegovo željo.

Takšne manipulacije so značilne v družinah, ki se soočajo z dolgotrajnim fizičnim, psihičnim in tudi spolnim zlorabljanjem. Predstava imenitno pokaže, s čim se mora soočati žrtev in zakaj beg iz takšnega okolja ni enostaven.

Kontinuiteta zlorabe

Sicer pa tudi nasilnež, osrednji zlobnež predstave, ni lik brez obraza. Kot je to mnogokrat tudi v resničnem svetu, je on sam produkt težke preteklosti. Njegov lik kaže na grozljivo kontinuiteto zlorabe, ki se prenaša kot zakleta dediščina. Njegova krutost izhaja iz globoke negotovosti, potrebe po uveljavljanju moči v svetu, kjer se je on počutil nemočnega. Toda kljub temu to ni lik, pri katerem bi na kakršen koli način čutili sočutje. Za svojo družino je pošast, ki ima popoln nadzor nad člani.

»Tišina« v naslovu igre pomeni več kot samo odsotnost hrupa. To je v resnici tišina neslišanih glasov, tišina, ki jo vsili strah, in tišina, ki ostane po koncu nasilja. Skozi igro se ta tema kaže na različne načine. Mama in hčerki se med seboj pogovarjajo šepetaje, pogovore pa zasenči grožnja prisotnosti nasilneža. Ne morejo izraziti niti svoje bolečine, misli ali želja. Tišina postane zapor.

Smrt nasilneža, ki se zgodi zgodaj v pripovedi, bi sicer lahko bila priložnost, da se družina končno osvobodi nadzora. Vendar predstava razkriva, da zapuščina zlorabe ne umre skupaj s storilcem. Tišina ostaja. Vse tri žrtve so prepuščene spopadanju s čustvenimi ostanki dolgoletnega mučenja in prav v tem je moč predstave – v prikazu dolgotrajnih posledic nasilja v družini.

Predstava opozori tudi na kompleksnost odnosov. Odnos soproge do nasilneža je namreč bolj zapleten kot preprost odnos žrtve in storilca. Ona ni le žrtev nasilja, ampak ga tudi omogoča, in ta sokrivda jo preganja po njegovi smrti. Nasilni odnosi vzpostavijo vezi, ki si jih ljudje, ki tega niso doživeli, težko predstavljajo. Žena je bila prisiljena verjeti, da je nekako odgovorna za zlorabo, ki jo je utrpela. Ta ponotranjena krivda je eden najzahrbtnejših učinkov nasilja v družini in žrtev pusti paralizirano.

Če se je bralec kdaj spraševal, kako je razvpiti Josef Fritzl lahko toliko let zlorabljal in posiljeval hčer – tragično zgodbo so mediji razkrili leta 2008 –, bi ob ogledu te predstave lahko našel številne odgovore. Ne vseh, to zagotovo, marsikaterega pa vendarle. A primer Fritzla ​iz Amstettna v Avstriji je zgolj skrajni primer dogajanja, ki v takšni ali drugačni obliki poteka tudi bliže nam.

Ohranjanje tišine

Ta drama na poseben način v to težko zgodbo vpleta družbo, ki pripomore k ohranjanje tišine. Čeprav se zgodba osredotoča na eno samo družino, odsotnost kakršnega koli zunanjega posredovanja ali podpore odraža širši družbeni kontekst načina obravnavanja takšnega nasilja. Izolacija družine, tako fizična kot čustvena, je precej močna: ni sosedov, ki bi se pojavili, ni prijateljev, ki bi ponudili rešilno bilko, ni oblasti, ki bi posredovala. Ta odsotnost govori o družbeni težnji, da se pozornost odvrača od neprijetne realnosti, žrtve pa pustijo, da se v tišini znajdejo same.

Ob spremljanju takšne predstave se človek globoko zamisli. Res je, prevečkrat smo tiho.

Na tak način Pet vrst tišine ni zgolj zgodba o travmi ene družine, temveč širši komentar o tem, kako družba omogoča nasilneže. Tišina, v kateri živi družina, se zrcali v tišini zunanjega sveta – tišini, ki je nastala iz brezbrižnosti ali nepripravljenosti na soočenje s kruto realnostjo.

Dom, kjer poteka večina dogajanja, je tako tudi simbol čustvene in psihološke ujetosti, ki jo čutijo mnoge žrtve, zaklenjene v krog zlorabe.

Še ena značilnost predstave je pretresljiva: liki so tudi na koncu prepuščeni spopadanju s travmo, občinstvu ni ponujena tolažba srečnega konca. In to je morda najpomembnejše sporočilo predstave – ni lahkega pobega pred psihološkimi ranami, ki so jih povzročila leta trpinčenja. Proces zdravljenja je dolg, tudi poln neuspehov in za nekatere nikoli v celoti končan.

Za glavne ženske like je prekinitev tišine prvi korak k ozdravitvi. Toda to, kot tako ostro ponazarja celotna drama, je samo korak, ki ne zahteva zgolj osebnega poguma, temveč skupno oporo.

Slovenska policija žrtve in priče nasilja ves čas spodbuja k prijavi. Ta je namreč ključna, da so pristojni o dogajanju obveščeni in da lahko ukrepajo. »Da pa bi žrtve dogodek prijavile, morajo imeti zaupanje v delo naših služb, verjeti morajo, da jih bomo pred nasiljem uspešno zaščitili,« je poudaril generalni direktor policije Senad Jušić. Pristojne institucije morajo zaščititi žrtev, ukrepati proti povzročitelju, predvsem pa vsem vpletenim poskušati omogočiti življenje brez nasilja in zlorab, je še poudaril.