»Na začetku novega leta je prav, da pogledamo tako nazaj kot naprej. Za pravkar minulo leto bi v starem Rimu gotovo uporabili oznako, da je bilo 'strašno' – annus horribilis, v novem si pomagamo z upanjem ali se zavestno slepimo, da bo prijaznejše ali vsaj znosno. Doslej se človeška vrsta, tako kot pri vremenu, pri napovedovanju svoje družbene usode na krajši ali daljši rok ni znašla in tudi ne razpolaga z natančnejšo vednostjo o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnosti,« priznava politolog in sociolog ddr. Rudi Rizman, ki se zaveda stare resnice, da se zgodovina ponavlja in da se iz nje žal nič ne naučimo.
Nihalo zgodovine
»Zgodovinarji imajo seveda prav, da je čas vojn in čas miru, čas kolikor toliko delujoče demokracije in avtokratskih vladavin, ki se izmenjujejo, in to ne po kakšnem koledarskem zaporedju, kot bi vsi skupaj radi verjeli. Astronomi poznajo zakone, ki natančno razložijo gibanje planetov ali vrtenje Zemlje, praviloma celo z natančnostjo minut in sekund. S podobno vednostjo se seveda družboslovne vede ne morejo pohvaliti, kar je slabo in dobro. V primeru slabega se ljudje ne morejo vnaprej zavarovati ali preprečiti najhujše, kot so na primer državljanske vojne ali gospodarske krize, v drugem primeru pa bi bilo treba ljudi in družbe oropati za svobodo. Vse skupaj zapletajo specifični družbeni zakoni, ki se nanašajo na razredne boje med tistimi, ki se neizmerno bogatijo, in tistimi, ki jih prvi porinejo v družbeno bedo,« priznava težave družboslovcev pri napovedovanju dogajanja v prihodnosti.
»Če hočemo vendarle več vedeti, kaj nas čaka v tem letu, potem se je dobro spomniti, kako se je vse odvijalo doslej in se bo po vsej verjetnosti še naprej, ker pač koledar pri tem ne igra nobene vloge. Nihalo zgodovine, ki enkrat zaniha v eno in drugič v nasprotno smer, se ne ravna po koledarju, temveč po metriki dolgih valov, ki traja desetletja in se na koncu ponovno obrne v drugo smer. Tokrat, kot smo lahko videli v lanskem letu in v zadnjih desetletjih, smo priča naraščanju števila aktivnih in tlečih globalnih konfliktov, ki se praviloma odvijajo z vojnami,« ugotavlja ugledni profesor.
Vojne kot normalnost
Vojn je ta hip v svetu blizu 60, kar pomeni, da je kar slaba tretjina držav na svetu v vojnih razmerah. »Podatki verodostojnih in neodvisnih institucij so ne le natančni, temveč tudi strašljivi. Število žrtev se je v minulem letu v primerjavi s predhodnim povečalo za najmanj trideset odstotkov, v Libanonu, ki ga je vojaško napadla izraelska vojska, celo za blizu tisoč odstotkov, ruska vojska je v minulem letu v Ukrajini število žrtev povečala za več kot tristo odstotkov. Tragedije je težko primerjati, vendar bi lahko vseeno rekli, da je danes neprimerljivo največja tista, ki jo doživljajo Palestinci. V tem primeru obstaja mednarodni konsenz, da izvaja izraelska vojska nad njimi genocid, ki spominja na tistega, ki ga je nacistična vojska izvajala med drugo svetovno vojno nad Judi. O tem ne dvomijo niti najbolj kompetentni izraelski zgodovinarji in sociologi, ki se ukvarjajo s tem pojavom v svetovni in zgodovini njihovega ljudstva,« poudarja Rizman.
Po podatkih neodvisnih ustanov je bil v preteklem letu najmanj eden od osmih ljudi na svetu izpostavljen nasilju, pri Palestincih je ta številka še bolj grozljiva, saj jih je izpostavljenih nasilju več kot 80 odstotkov. »Številni raziskovalci izražajo resno bojazen, da postajajo vojaški konflikti nekaj normalnega pri reševanju problemov med državami oziroma med državami in narodnimi skupnostmi. V zadnjih petih letih se je število oboroženih konfliktov povečalo za vsaj dvakrat. Svet je v zadnjih petih letih videl tudi vsaj 300-odstotno povečanje bombardiranja urbanih in koncentriranih naselij,« našteva pretresljive številke Rizman, ki ga skrbi tudi, da je pri vsem tem Organizacija združenih narodov (OZN) povsem nemočna, čeprav je bila ustanovljena ravno z namenom, da vojne prepreči ali ustavi.
»To njeno nemoč si razložimo že z njenim 'smrtnim grehom', ko so si največje države, članice varnostnega sveta, vzele pravico do veta, ko gre za odločanje o vojnah. Danes to 'pravico' redno izkoriščajo Rusija v zadnjem primeru vojne v Ukrajini in ZDA, ki politično in vojaško podpirajo Izrael pri genocidu nad Palestinci, če prejšnjih podobnih vojaških avantur niti ne omenimo. Poleg tega morajo še posebej manjše članice Evropske unije skrbeti retrogradni procesi v tej nekoč obetavni politični skupnosti. Ta se je ob svoji ustanovitvi zavezala plemenitemu idealu 'nikoli več vojne', danes pa v primeru vojne na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini večina njenih članic ne išče mirovnih alternativ obema vojnama, ampak enormno povečuje vojaške proračune,« ugotavlja sogovornik, ki ga moti vse večja evropska podrejenost zavezniku na drugi strani velike luže.
Oslabljena EU
»ZDA imajo zadnja leta za predsednika enega (Bidna), ki podpira nadaljevanje vojne v Ukrajini, v naslednjem letu pa drugega (Trumpa), ki je kot 'mirovnik' napovedal, da bo to vojno končal 'v enem dnevu' in po vsej verjetnosti Rusiji podaril ozemlje, ki ga je ta v vojni osvojila in ga še osvaja. Poleg tega je Trump kot darilo ameriški vojaški industriji zahteval dva- ali celo trikratno povečanje izdatkov za vojsko pri vseh drugih članicah Nata, sam pa tudi napoveduje nove investicije v modernizacijo nuklearnega arzenala, nameščenega na ameriških tleh in pri njenih zaveznicah. Po koncu vojne bo novi ameriški predsednik prepustil povojno izgradnjo porušene Ukrajine Evropi in jo s tem geopolitično in ekonomsko oslabil, kar ne ustreza samo ZDA, temveč tudi Rusiji in Kitajski, ki vidita v EU prav tako njunega nadležnega konkurenta. Žal je EU izgubila najmanj dve desetletji, da bi svoj ekonomski in demografski potencial prevedla tudi v geopolitičnega. Z vojno v Ukrajini je tudi Rusija ne glede na osvojeno ozemlje izgubila svojo prejšnjo globalno težo, tako da se bo Trumpova Amerika lažje posvetila svojemu ključnemu tekmecu, Kitajski, ki jo že prehiteva na nekaterih področjih,« ocenjuje Rizman.
EU bo dodatno oslabila Trumpova izolacionistična politika, ki nalaga preostalemu svetu visoke carine, od EU pa zahteva, da namesto ruskih kupuje izključno ameriške energente, ki so nekajkrat dražji od ruskih. »Spomnimo, da je Amerika zagovarjala svobodno trgovino in brutalno obračunavala z državami, ki se ji pri tem niso podredile, danes, ko pa ji to več ne ustreza, je zamenjala ploščo s sklicevanjem na Trumpovo nacionalistično in populistično politično geslo America First. Danes, ko smo po besedah nemškega kanclerja Scholza priča zgodovinskemu preobratu in bi se morala postaviti na svoje noge, je Evropa v geopolitičnem smislu na kolenih in vidno peša. Še včeraj smo govorili o dveh njenih motorjih, Nemčiji in Franciji, a se danes državi ukvarjata sami s sabo in z naraščajočo protievropsko ter skrajno desnico. Nekdanji nemški minister Joschka Fischer dramatično opozarja na zaton liberalnega Zahoda, medtem ko Trump odkrito napoveduje konec multilateralizmu, kar pomeni, da se bo nova administracija pogajala izključno s posameznimi državami in ne z EU kot močnejšo politično skupnostjo. Zgodovinska farsa je, da danes EU namesto prejšnjih dveh jedrnih političnih igralcev predstavljajo Italija, Poljska in Madžarska, evropski politični mainstream pa postopoma normalizira skrajno desno politiko in se že začenja priklanjati Trumpu, ki ga je njegov lastni podpredsednik Vance, preden so ga z velikimi denarji kupili ameriški milijarderji, imel za 'fašista do obisti',« niza Rizman skrb zbujajoče spremembe, ki bodo vplivale na dogajanje v letošnjem letu.
»Na začetku novega leta ni težko napovedati, da se bodo še naprej nadaljevali ali celo povečevali tako meddržavni kot notranjepolitični konflikti oziroma državljanske vojne, kar gre na roko avtokratičnim voditeljem v svetu in v naši neposredni bližini, ne nazadnje tudi doma. V času, ko še nismo pozabili na novoletne najboljše želje, bi bile sicer bolj spodbudne besede, ki bi vsaj za nekaj časa potisnile v ozadje probleme Evrope in sveta. Naj naj v tem duhu zaključim z besedami nekdanjega progresivnega kalifornijskega guvernerja in predsedniškega kandidata Jerryja Browna, ki je dejal, da ne smemo izgubiti upanja, vendar si tudi ne smemo vzeti tega, da se ne bi čuvali,« vendarle ohranja nekaj optimizma tudi Rudi Rizman.
