Na eni strani deseturno mučno čakanje, kolikor ob povečanem prilivu bolnikov znaša čakalna doba na urgenci v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKC Ljubljana), na drugi preobremenjeni zaposleni v zdravstvu, ki so zaradi dolgotrajnega čakanja lahko tudi tarča slabe volje čakajočih in njihovih spremljevalcev. Razmere v javnem zdravstvu, ki se je znašlo pod vse večjimi pritiski, se zaostrujejo, krizo posledično občutijo tudi v urgentnih centrih tako pacienti kot tudi zaposleni. Tako so zaradi oteženega dostopa do osebnih zdravnikov urgentni centri postali svojevrstno zavetje, kamor se zatečejo ljudje z zdravstvenimi stanji, ki po strokovni plati ne zahtevajo urgentne obravnave.
Aktualne razmere v urgentnih centrih niso, če smo nekoliko poetični, padle z neba. So del dlje časa znanega večplastnega problema, o katerem že leta potekajo razprave. Zdaj smo samo dosegli točko, ko se težave zaradi prostorske in kadrovske podhranjenosti (zdravnikov urgentne medicine ni dovolj oziroma trendi ne sledijo potrebam starajoče se družbe) razgaljajo bolj očitno. Da kot družba na dolgoživost in staranje prebivalstva nismo pripravljeni in kljub vsem podatkom raje po nojevsko glavo tiščimo v pesek, smo obširneje opozarjali že v zadnji številki Nedeljskega dnevnika.
V urgentni dejavnosti v Sloveniji poleg urgentnih zdravnikov delujejo tudi družinski zdravniki in zdravniki z drugih področij z znanjem nujne medicinske pomoči. Po ocenah ministrstva za zdravje bi v Sloveniji potrebovali približno 300 dodatnih specialistov urgentne medicine. Številki se niti v sanjah ne bomo približali: za specializacijo iz urgentne medicine sta se na jesenskem razpisu zdravniških specializacij za območje vse države na 20 razpisanih mest prijavila le dva kandidata. Na drugi strani pa raste število obravnav. Tako so le v urgentnem centru UKC Maribor lani našteli 126.000 obravnav, medtem ko glede na dosedanjo dinamiko za letošnje leto pričakujejo približno triodstotno zvišanje. Kot dodajajo, omenjeno stopnjo rasti beležijo že vsaj zadnjih pet let.
Pestro dogajanje na terenu
Pričakovano sta urgenci ljubljanskega in mariborskega kliničnega centra najbolj obremenjeni, kar je povezano tudi s tem, da manjše urgence niso nujno ustrezno opremljene za celovito oskrbo in ustrezno diagnostiko pacientov.
Problem povečanega pritoka pacientov, (pre)dolgega čakanja in pomanjkanja zmogljivosti, ki jih je prejšnji teden v javnosti izpostavil predstojnik kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana doc. dr. Peter Radšel, ima predolgo brado. Čeprav so v Ljubljani povečan pritok pacientov pričakovali, imajo letos več težav. Med drugim tudi zato, ker ima klinični center kot osrednja slovenska bolnišnica po številu postelj na prebivalca teh najmanj od vseh bolnišnic v Sloveniji. »Obenem kot osrednji državni center edini zdravimo nekatere bolezni, zato sprejemamo tudi paciente z drugih koncev Slovenije, kar samo še bolj upočasnjuje naše delo,« je opozoril Radšel.
Če na internistični urgenci v Ljubljani pacienti v povprečju čakajo deset ur do prve obravnave, še dlje pa na sprejem v bolnišnico, v Mariboru pravijo, da se čas čakanja spreminja, kar je odvisno od časa dneva ali v tednu, predvsem pa od triažne kategorije. Kritično bolni so pri zdravniku vedno obravnavani skladno s triažno matriko (življenjsko ogroženi nemudoma, zelo nujni v desetih minutah, nujni v 60 minutah). Ljudje, ki niso neposredno življenjsko ogroženi (s standardno in nenujno triažno oznako), so pregledani v času od nekaj minut do nekaj ur. »Da, tudi v UC UKC Maribor se lahko včasih čaka deset ur,« dodajajo v Mariboru.
V Ljubljani in Mariboru se soočajo s podobnimi težavami. Če v Ljubljani leži več kot pet odstotkov pacientov, ki jih ne morajo premestiti v negovalne ustanove ali domove za starejše, kjer tudi primanjkuje kadra, v Mariboru temu pritrjujejo in dodajajo, da se težava zaradi pomanjkanja paliativne in dolgoročne oskrbe samo še poglablja.
Obveščanje o gneči dobrodošlo, vendar ...
Med opisovanjem aktualnih razmer na urgenci je dr. Radšel izpostavil pobudo, ki je romala na naslov ministrstva za zdravje, gre pa za vzpostavitev sistema ažurnega obveščanje ljudi o obremenjenosti vseh urgentnih centrov v Sloveniji. To bi akutno bolnim pomagalo pri odločitvi, kje bodo najhitreje prišli na vrsto in ne bodo, kot se dogaja v Ljubljani, na obravnavo čakali po deset ur. Na ministrstvu ideje niso zavrgli, ampak še iščejo načine, kako bi tovrstno obveščanje učinkovito delovalo v praksi.
Gre za primerno in všečno idejo, pravijo v Mariboru, ki pa se morda v osnovi ne usmerja v poglavitni problem oziroma bi lahko, kot opozarjajo, stanje dolgoročno le še zakomplicirala. »Zastavlja se namreč vprašanje, če je bolnik zares kritično bolan, ali ima čas gledati po kazalnikih in grafih ter se odločiti za najbolj 'priročno' mesto za svojo akutno (očitno ne življenjsko ogrožajočo težavo). Ali bodo v to mrežo vključene tudi dežurne službe in satelitski urgentni centri ali bomo vse paciente spet po tej ali oni poti podedovali v dvanajstih urgentnih centrih?« se sprašujejo v Mariboru. Zapisano utemeljujejo s številkami: v Sloveniji s približno 2,1 milijona prebivalcev naštejemo 20.000 smrti in 20.000 rojstev na leto, reanimiramo (temeljni postopki oživljanja) približno 2000 ljudi na leto, za srčnim infarktom zboli nekaj tisoč ljudi na leto, enako velja za možgansko kap.
»Po grobih ocenah je zares urgentnih približno 50.000 primerov na leto, medtem ko imamo v sistemu nujne medicinske pomoč približno 1,2 milijona pregledov. Tudi če smo se zmotili glede urgentnih primerov za dvakrat, je to vseeno približno 10-krat več nenujnih pregledov kot zares urgentnih.« S tem opozorilom se vračamo na eno od izpostavljenih izhodiščnih točk, in sicer da morajo urgence ostati oziroma spet postati točke za obravnavo urgentnih bolnikov in ne bližnjica skozi stranska vrata za obravnavo nenujnih stanj za ljudi, ki nimajo ali ne morejo priti do svojega osebnega zdravnika.
Kaj prinašajo spremembe
Urgentni centri so namenjeni obravnavi življenjsko ogrožajočih stanj in nujnim primerom, medtem ko bi se morali pacienti z drugimi težavami obrniti na osebnega zdravnika ali dežurno službo v zdravstvenem domu, poudarjajo tudi na ministrstvu za zdravje. Glede na razpoložljive podatke zdaj ni tako in kar 60 odstotkov obiskovalcev urgenc ob triaži prejme oznako standardni ali nenujni primeri, ki bi jih lahko obravnavali v lokalnem zdravstvenem domu.
Ali se lahko v kratkem nadejamo izboljšanju razmer? Po oceni omenjenega ministrstva je za zmanjšanje pritiska na urgence ključna izboljšana dostopnost osebnih zdravnikov. Četudi je priliv na urgence odvisen tudi od okoliščin, kot je obdobje povečanega števila respiratornih bolezni, to snovalcev zdravstvenih politik nikakor ne odvezuje odgovornosti za nastalo stanje: respiratorne bolezni v hladnejših mesecih leta namreč niso nikakršna izjema, so le dobro poznano in ponavljajoče se stanje – na katerega bi javni zdravstveni sistem moral znati odgovoriti drugače kot z vsakoletnimi poročili o bolnikih, ki najprej ure čakajo na obravnavo in nato zaradi prostorske stiske še več ur ležijo na posteljah po bolnišničnih hodnikih.
Nastavke, kako v prihodnje organizirati mrežo nujne medicinske pomoči, je ministrstvo zakoličilo že v uredbi o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zmogljivostih, potrebnih za njegovo izvajanje, in obsegu sredstev za leto 2024. Ob tem napovedujejo, da bodo z vzpostavitvijo 15 satelitskih urgentnih centrov (SUC) akutno bolni prejeli hitrejšo in kakovostno nujno obravnavo bliže domu ter bodo hkrati razbremenili urgentne centre, ki so namenjeni predvsem življenjsko ogroženim pacientom. Za zdaj je v celoti vzpostavljen le en satelitski center, in sicer v Kočevju, do leta 2028 načrtujejo vzpostavitev še preostalih 14.
Za izvajanje nujne medicinske pomoči na terenu so uvedli tudi tako imenovani srečevalni sistem, s katerim zagotavljajo takojšnje hitre odzive nujnih reševalnih vozil in hkrati razbremenjujejo dežurnega zdravnika, ki se na teren z ločenim vozilom odpravi le, ko ga potrebujejo in to zahteva pacientovo stanje. »Zdravnik intervencije izvaja neodvisno od ekipe reševalnega vozila, in sicer skupaj z diplomiranim zdravstvenikom v vozilu urgentnega zdravnika. Tako je večja tudi njegova razpoložljivost v ambulanti, saj je razbremenjen nepotrebnih intervencij na terenu.«
Omeniti še velja, vsaj v teoriji, zanimivo rešitev. V sklopu strategije razvoja primarne zdravstvene dejavnosti in prenove sistema nujne medicinske pomoči (NMP) bodo prebivalce poskušali dodatno izobraziti, kako naj se pravilno odzovejo ob zdravstvenih težavah in kam se lahko obrnejo po ustrezno pomoč. Ideja še ni povsem dozorela in iščejo primerne načine za izvedbo, se pa tudi zavedajo, da gre za občutljivo točko, ki morda v praksi ne bo prinesla želenega učinka. Ob izrazitejših zdravstvenih težavah naših najbližjih, sploh če gre za otroke in starejše, se namreč običajno ne sprašujemo veliko in se takoj odpravimo do zdravnika – četudi to lahko pomeni nekajurno čakanje.
