V uredništvu Nedeljskega dnevnika vsako leto izberemo več osebnosti leta. Menimo namreč, da je več takih ljudi, ki so posebej zaznamovali naš čas in na katere je vredno opozoriti. Odločili smo se za število osem, čeravno jih je najbrž še veliko več. V naslednjih dneh bomo tako na spletu postopoma objavljali naš izbor in pojasnila, vse osebnosti pa so že objavljene v novoletni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika.
Leto 2024 je bilo zaznamovano tudi z dejstvom, da se je na javno agendo, torej na seznam vsega tistega, o čemer se pogovarjamo v politiki in javno na splošno, znova in odločneje uvrstilo šolstvo. Kot so opozorili šolniki, zdaj že bijejo plat zvona, da je treba nekaj storiti in preusmeriti tok, ki vodi navzdol. V nasprotju z minulimi leti pa tokrat niti ni toliko govora o višini plač – kar je tudi pomemben dejavnik – pač pa več o tem, da se moramo kot družba bolj potruditi za ohranitev kakovostnega javnega šolstva. Kot obraz, ki je v tem pogledu zaznamoval leto, smo izbrali predsednico Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojco Mihelič. Odločno je prevzela funkcijo in poskrbela, da je problematika še bolj odmevala v javnosti, kot bi sicer. Poleg tega je njen pristop konstruktiven, kar v javnih razpravah pri nas pogosto manjka.
Nelagoden občutek
Ko smo jo prosili za izjavo, rekoč, da smo jo uvrstili na seznam letošnjih osebnosti leta Nedeljskega dnevnika, je bila nemalo presenečena. Priznala je, da se je počutila malce nelagodno. Toda hkrati je pomislila tudi na to, da se šolniki vse premalo radi izpostavljajo, kar bržkone prispeva – vsaj v majhnem delčku – k temu, da se je o šolstvu v zadnjih letih govorilo premalo vsebinsko in konkretno.
Zdi se ji ali vsaj upa, da smo že dosegli dno in da bo šlo zdaj le na boljše. Je optimistična. »Občutek imam, da se je krivulja vendarle začela obračati navzgor. Starši po mojih izkušnjah izražajo več podpore in razumevanja za to, kaj šola pomeni,« je med drugim izpostavila. Želi si, da bi se šolstvo oziroma šola nekako vrnila na dobro izhodišče, ki ga je imela pred kakšnimi dvajsetimi leti.
Če naredimo korak nazaj in si pogledamo našo družbo in domovino, bi bržkone opazili, da ima dva zelo pomembna stebra, ki nas na neki način povezujeta in še posebej poudarjata občutek, da je država tu za nas in ne mi za državo. Prvi je gotovo javno zdravstvo, drugi je šolstvo. So silnice, ki bi tako eno kot drugo najraje privatizirale, vse postavile na glavo in uvedle sistem, kjer sta kakovost in dostopnost tesneje povezani z denarjem. Toda če to storimo, si bomo naredili medvedjo uslugo. Ni treba pogledati daleč, kakšni so učinki, ko nekateri temeljni sistemi zapadejo v takšno ureditev – na Hrvaškem se zadnje čase pogosto sprašujejo, kdo bo tam od mladih sploh še ostal.
Prenormirani sistem
Letos je pri nas precej odmevala objavljena mednarodna raziskava OECD Pisa, ki je pokazala, da so slovenski 15-letniki, ki se šolajo na osnovnih šolah, na področju ustvarjalnega mišljenja v primerjavi z vrstniki v drugih državah podpovprečni. »Presenetilo bi me, če bi bilo drugače. Kako pričakovati, da bodo ljudje, ki so ves čas med Scilo in Karibdo, ustvarjalni? In kako pričakovati, da bodo ljudje, ki ne morejo izraziti svoje ustvarjalnosti, pričakovali ustvarjalnost pri svojih učencih? S tem hočem povedati, da je naš sistem zelo prenormiran,« je pred meseci v Odmevih Televizije Slovenija komentirala Mojca Mihelič.
Slovenija ima še vedno možnost trend preobrniti, zato je vselej razveseljujoče, ko se človek sreča ali opazi posameznika, ki mu ni vseeno in ki je pripravljen vložiti ogromno energije, da stvari zapelje po pravi poti. Mojca Mihelič, tudi ravnateljica Osnovne šole Danile Kumar v Ljubljani, je zagotovo ena od njih.
