»Onkologija Maribor je nacionalni problem in sramota za državo,« opozarjajo bolniki ter kličejo na pomoč medije in državne organe, tudi predsednico države, saj so razmere nevzdržne. Na to opozarjajo tudi zaposleni, vendar rešitve še ni na vidiku. Gradnja nove stavbe bi morala biti končana prihodnje leto, a dela zamujajo že eno leto, zaradi gradbenih del pa se povsod sliši ropot, brnenje gradbene mehanizacije, del prostorov je zaprt, preostali so prenatrpani. Bilo je že tako hudo, da so morali v času, ko je bolnik umiral, prositi gradbenike, naj vsaj za ta čas prekinejo dela.
Polona Selič - Zupančič, ki je po onkološkem zdravljenju v postopku invalidske upokojitve, po poklicu pa je psihologinja, želi narediti temu konec, zato je v obsežnem pismu, ki ga je naslovila na vse pristojne, opisala grozljive razmere, iz katerih je očitno, da bolniki – in z njimi tudi zaposleni – neznosno trpijo. Kljub hudi bolezni se morajo soočati še s slabimi razmerami na oddelku za onkologijo UKC Maribor.
Smrad po fekalijah
Klavdijo Kokol, energično Haložanko, ki ima rada družino, vrt, ljudi in nogomet, je srečala v zadušljivi in smrdljivi kleti mariborske onkologije, ko je v drugi polovici avgusta 2022 prišla na prvo obsevanje.
»Za mano je že bilo zdravljenje s kemoterapijo in zdelo se je, da še naprej nosim s seboj vso muko te agresivne obravnave: v pekočih žilah, brezčutnih podplatih in bolečem trebuhu. Bila sem izčrpana, slabost ni popuščala, siljenje na bruhanje pa se mi je vsakokrat ob vstopu v čakalnico še okrepilo. Najprej sem mislila, da je nekomu ušlo v hlače. Kasneje mi je prijazni radiološki inženir razložil, da gre za napako v kanalizaciji, za odpravo katere bi bilo gotovo potrebne veliko administracije in nekaj denarja. Da pa bo vse rešil prizidek, ki ga bodo začeli v kratkem graditi. Težave s smradom po fekalijah naj bi začasno rešil ventilator, ki ga je menda onkologiji prijazno podaril takratni gospodarski minister. V smradu in nelagodju sva se s Klavdijo začeli pogovarjati o kemoterapiji in njenih posledicah, strahu, svojih bližnjih, prebavnih težavah in grozi, ki je vsako obšla, ko so ji v šopih začeli izpadati lasje. Klavdija je zmogla in zmagala v vsem – preživela je šest predpisanih odmerkov kemoterapije (meni je zmanjkalo moči za zadnjo), na radioterapijo je prihajala vedra in optimistična, medtem ko sem sama zaradi driske in slabosti vseskozi oprezala, ali je stranišče prosto. In ko sem obupovala in hotela prekiniti terapijo, mi je njen 'Bova!' pomagal preživeti preverjanje, ali je mehur dovolj poln, pitje, čakanje … kar pač spada k radioterapiji. Opravljali sva zdravstveno osebje, kar pa se je hitro sprevrglo v vzklike navdušenja nad predstojnico in njenimi sodelavci. Načrtovano radioterapijo je končala nekoliko pred mano,« Polona Selič - Zupančič opisuje svoje zdravljenje.
Kemoterapija kar na hodnikih
V začetku letošnjega leta je izvedela, da se ji je rak ponovil. »Napotena sem bila na onkologijo v Mariboru na pogovor glede zdravljenja. Ko sem prispela, sem bila zelo razočarana, saj sem mislila, da je dodatna zgradba oziroma prizidek že končan. Takrat se s tem nisem preveč obremenjevala, saj še po nekaj dneh nisem dojela oziroma sprejela informacije, da se mi je ponovil rak. Pri stranskem vhodu, kjer je bilo edino mogoče vstopiti na onkologijo, sem z vrati skoraj udarila gospo, ki je na hodniku stala v nekajmetrski koloni za prijavo. Med polurnim čakanjem na sprejem sem spet opazila napis 'Vsemu sem kos', ki mi je ponovno dal dodatno energijo. Kmalu za tem pa sem bila razočarana, saj sem opazila slabo voljo pri bolnikih zaradi dolgega čakanja. Čakanje, ki ga leta 2021 ni bilo, me sprva ni motilo, dokler nisem začela kemoterapij. Takrat sem prišla zjutraj, dala kri, kot je običajno, da zdravnica vidi izvid in šele potem odredi kemoterapijo. Letos pa je trajalo tudi do večera, da se je sprostilo mesto za izvedbo kemoterapije. Iz tedna v teden je hujše. Bolniki so nestrpni, nekateri dobivajo kemoterapijo kar na hodnikih. Zaradi gradbenih del se povsod sliši ropot, tresenje in brnenje gradbene mehanizacije, del prostorov je zaprt, preostali pa natrpani. Najbrž je zaradi prostorske stiske čutiti rahlo nervozo tudi pri sicer izjemno profesionalnih zdravnicah in drugih zdravstvenih delavcih.
Ker me je vse skupaj začelo motiti, sem si natančno pogledala gradbišče na onkologiji in opazila, da gradnja poteka počasi. Izvedela sem, da se vse skupaj lahko ponovno zavleče zaradi pravnih postopkov. Pridobila sem zanesljivo informacijo, da bo ponovna pritožba enega od stanovalcev bližnje stavbe podaljšala gradnjo še za nekaj mesecev. Že zdaj pa zamuja leto dni!« piše Polona Selič - Zupančič in dodaja, da vidi, čuti in verjame, da je vse bolj ogroženo tudi zdravje bolnikov.
Med čakajočimi se govori, da bodo prisiljeni hoditi na zdravljenje v Ljubljano. »Živim v okolici Ptuja in vožnja do Maribora traja vsaj pol ure. Ne predstavljam si, da bi se morala vsak dan ali enkrat na teden voziti v Ljubljano na zdravljenje. Vsi vemo, da so zjutraj avtoceste polne, in ne predstavljam si, da bi porabila tri ure za pot ob taki hudi bolezni. Če bi me vozili reševalci, kot je to v navadi pri večini onkoloških bolnikov, bi vse skupaj trajalo še mnogo dlje, saj jih z vsakega območja pripeljejo več in potem vsi čakajo zadnjega, da opravi,« razmišlja in se sprašuje, ali si onkološki bolniki res zaslužijo, da jih zdravijo na hodnikih.
Stare in pokvarjene aparature
V hudi stiski so tudi zaposleni. Namestnica predstojnice mariborskega oddelka za onkologijo Tamara Petrun, specialistka onkologije z radioterapijo, pritrjuje bolnicama in pravi, da je stanje izredno kritično. »Naša paliativna ambulanta gostuje v tehničnih prostorih, imamo dva trinajst let stara linearna pospeševalnika, ki se stalno kvarita in zanju iščemo dele po vsej Evropi. Bolniki čakajo na obsevanje do večera. Prav tako čakajo na sistemsko zdravljenje. Imamo 17 ležalnikov in devet postelj, na dan pa se tu obrne več kot sto bolnikov. V pritličju imamo štiri ambulante in eno improvizirano, obravnavamo več kot 150 bolnikov na dan. Da bi olajšali pot bolnikov, naše zaposlene tukaj jemljejo kri in jo kljub obilici dela same nosijo v centralni laboratorij,« opisuje razmere. Prejšnji teden se jim je pokvaril prvi obsevalnik, nato še drugi in bolniki so tako vsak dan dobili drugo uro za naslednji dan. Delajo do večera, da lahko obsevajo vse bolnike, ki se bojijo, da bi ostali brez obravnave.
»Ta bojazen je žal realna. Če nam obsevalniki dalj časa ne bodo delali, bomo bolnike morali pošiljati v Ljubljano. Avgusta bi morali dobiti novi linearni pospeševalnik, a še vedno ni razpisa. Vedeti je treba, da ga je treba umerjati pol leta, preden ga sploh lahko začnemo uporabljati. Če ne bo razpisa takoj, se bojim, da bo prihodnje leto še težje, kot je letošnje,« priznava zdravnica in na vprašanje, kje so razlogi, odgovarja, da za ta odgovor ni pravi naslov.
Dejstvo je, da gradnja poteka počasi, da zamuja za več kot eno leto. Junija 2025 bi moral stati nov stolpič z vso opremo, pa je še vedno v fazi gradnje, v ozadju potekajo neuspešni pogovori za izselitev trinajstih okoliških stanovalcev. »Trenutno vse poteka samo zaradi potrpežljivosti bolnikov in energije zaposlenih, ki so tukaj, a kmalu ne bomo zmogli več. Naši bolniki so še preveč potrpežljivi. Če se ne bo premaknilo, se bo naša onkologija zaprla, vse breme bo padlo na Onkološki inštitut v Ljubljani, sistem pa tega ne bo vzdržal,« opozarja Tamara Petrun in dodaja, da imajo vsako leto več bolnikov, manj prostora in manj kadra. Komu je torej namenjen apel, da je treba ukrepati, in to ne čez nekaj časa, ampak takoj? »Ne vem, najverjetneje politikom. Vabim jih, naj pridejo iz Ljubljane samo za en dan sem in bodo začeli drugače razmišljati.«
