»Kar lepo sem jokala po balvanski rundi, potem ko se mi je prst zataknil med oprimka, ampak po nekaj minutah, ko so solze tekle v potokih, sem nehala. Morala sem dati iz sebe, ves pritisk in to poškodbo prsta. Rekla sem si: 'Janja, olimpijske igre so na štiri leta, treba je uživati, pojdi se igrat, tako kot na treningu. Vseeno je, ali mi manjka prst ali cela roka, jaz bom to splezala. Samo pojdi plezat in uživaj.' In to sem naredila,« je Janja Garnbret opisala nekaj dramatičnih trenutkov v zaodrju pred svojim odločilnim nastopom, s katerim je potrdila osvojitev zlate olimpijske, druge za Slovenijo v Parizu in druge v karieri daleč najboljše športne plezalke vseh časov.

Solze sreče in olajšanja

Janja Garnbret se je z zlato kolajno natanko sto let po prvem olimpijskem naslovu Leona Štuklja pridružila izbrani druščini petih slovenskih olimpionikov, ki so na najvišji stopnički stali več kot enkrat: ob njej še Leon Štukelj, Miro Cerar, Tina Maze in Urša Bogataj. »Težko opišem, kaj čutim. Ni bilo lahko, ne morem verjeti. Kamen se mi je odvalil od srca. To, kar sem danes preživljala, ni enostavno. Opravičujem se, ker jokam, zelo sem čustvena,« je v prvem odzivu za TV Slovenija povedala Slovenjgradčanka in razkrila, da njeni uspehi kljub vlogi nesporne favoritke nikakor niso tako samoumevni, kot se pogosto zdi navijačem. O tem je pričala tudi čustvena izjava njenega trenerja Romana Krajnika, ki so ga med intervjujem prav tako premagale solze: »Zelo čustveno je, danes je bilo pa sploh nekaj težjega. Začetek je bil odličen, ogrevanje, prvi trije balvani, potem pa se ji je v zadnjem balvanu zataknil prst. Jokala je, rekel sem, fak, ali smo zaključili ali kaj … Še enkrat je dokazala, česa je sposobna in da gre lahko prek sebe. Neverjetna predstava, kaj naj rečem. Ne vem, koliko ljudi na tem svetu razume, kaj prestaja na takšni tekmi.«

A od vloge favoritke in cilja, ki si ga je zadala, ni Janja niti za hip bežala. »Ko sem zjutraj vstala, sem vedela, da je moj dan. Tako sem čutila. Prišla sem po to zlato medaljo in jo osvojila. Katera koli druga medalja bi bila zame neuspeh. Ni bilo lahko, ne morem verjeti, kaj vse sem danes prenesla, a tega sem se naučila že v Tokiu. Sama sebi sem naložila to breme, se pa nihče ne zaveda, kako težko je, ko je vse odvisno le od tebe,« je ugotavljala že z želeno medaljo okrog vratu. »Uspeh je, da si na koncu zadovoljen sam s seboj, danes je točno to tisto, kar sem dosegla. Zadnja tri leta, od Tokia do Pariza, so bila polna sreče, solz, veselja, dobrih in slabih dni, vse to pa se je zdaj strnilo v eno zlato medaljo,« je s širokim nasmehom dodala kasneje na sprejemu v Slovenski hiši.

Nov cilj letečega jadralca

Medaljo, srebrno, si je v zadnjem tednu pariške olimpijade prislužil tudi jadralec na deski s padalom Toni Vodišek v formuli kite. Pred finalnimi plovi v Marseillu je bil celo blizu osvojitvi olimpijskega naslova, a je bil tudi ob drugem mestu prešerno razpoložen. »Vsega je konec. Vse je plod trdega dela vse življenje, še posebej zadnjih štirih let. Ne bom rekel, da se ni izplačalo in da nismo nič dobili od tega. Sem drugi na olimpijskih igrah, to ni preprosto. Kajtanje in jadranje na splošno ni enodnevni dogodek, ampak celotedenski. Vsak dan nisem mogel biti najboljši. S trdim jadranjem sem si priboril možnost, da tudi zdaj, po ne najboljšem dnevu in napakah, stojimo na drugi najvišji stopnički. Veliko truda, odrekanja in zdaj veselja, da smo pokazali, da se tudi mi, majhna Slovenija, lahko merimo z velikimi in močnimi državami, kot smo jih imeli tukaj. Najprej je Andreja Leški Kopru prinesla zlato medaljo, zdaj sem Kopru prinesel srebro še jaz. Ponosen sem na to, da lahko zastopam Slovenijo. Podpora, ki sem jo dobil doma, je neverjetna. Zdaj komaj čakam, da bom imel nekaj časa tudi zase, za dekle, za družino,« je bil zgovoren vedno nasmejani Vodišek, ki bo v prihodnjih dneh nekaj časa moral nameniti tudi delu na recepciji in pomivanju posode v družinskem hotelu. »Le obiščite nas. Če boste imeli srečo, vam morda skuham še kakšno kavo,« je pristavil ljubitelj adrenalinskih športov, ki se bo med oddihom namesto na morju sproščal v hribih z jadralnim padalom. Potem pa se počasi začnejo priprave za zlato na olimpijskih igrah v Los Angelesu, saj je že spomnil, da bi moralo iti po srebrni z olimpijskih za mlade in srebrni z letošnjih olimpijskih iger v tretje rado. Sicer pa je njegova letošnja medalja v novi olimpijski disciplini že četrta olimpijska medalja slovenskega jadranja po treh medaljah Vasilija Žbogarja.

Odlična bera odličij

Skupaj z zlato medaljo, ki jo je že prvi teden olimpijskih iger osvojila judoistka Andreja Leški, so v končni bilanci Slovenije tri medalje: dve zlati in srebrna. Glede na žlahtnost in število medalj so bile to za našo državo druge najuspešnejše poletne olimpijske igre doslej – za Tokiom 2021, ko smo osvojili tri zlate (Primož Roglič, Benjamin Savšek in Janja Garnbret), srebrno (Tina Trstenjak) in bronasto medaljo (Tadej Pogačar) – ter četrte najuspešnejše nasploh, saj so pred njimi še zimske olimpijske igre v Pekingu 2022 z dvema zlatima (Urša Bogataj in mešana ekipa v skokih), tremi srebrnimi (Žan Kranjec, Peter Prevc in skoki ekipno) in dvema bronastima (Gloria Kotnik in Nika Križnar) ter Sočiju 2014 z dvema zlatima (Tina Maze), dvema srebrnima (Peter Prevc in Žan Košir) ter štirimi bronastimi (Peter Prevc, Žan Košir, Teja Gregorin in Vesna Fabjan).

Slovenski športniki in športnice so bili znova v svetovnem vrhu po številu medalj glede na število prebivalcev. Če upoštevamo vse medalje, je Slovenija glede na število prebivalcev na 12. mestu z eno kolajno na 707.983 prebivalcev. Pred Slovenijo so le Dominika, Sveta Lucija, Nova Zelandija, Grenada, Jamajka, Kapverdski otoki, Madžarska, Avstralija, Nizozemska, Moldavija in Hrvaška. Še višje pa smo po številu zlatih medalj glede na število prebivalcev, saj je Slovenija tako kot pred tremi leti na Japonskem zasedla četrto mesto za Dominiko, Sveto Lucijo in Novo Zelandijo.

Največ zlatih medalj, po 40, so sicer osvojile ZDA in Kitajska, a so prve uvrščene najvišje na lestvici zaradi večjega števila srebrnih in bronastih medalj, tretja pa je Japonska z 20 zlatimi odličji. Od naših sosed je bila najuspešnejša Italija z 12 zlatimi medaljami, sledijo Madžarska s šestimi ter Hrvaška in Avstrija s po dvema zlatima. Od nekdanjih jugoslovanskih republik je zlate medalje, tri, osvojila le še Srbija.

Precej smole

Izkupiček medalj bi bil še boljši, če nekaterih naših športnikov ne bi spremljala izrazita smola ali celo nepoštene sodniške odločitve. Tako se je našim odličnim rokometašem za las izmuznilo odličje po dveh porazih za pičel gol, grenak priokus so pustili tudi četrto mesto Kristjana Čeha, peto mesto naših odbojkarjev ter sporni diskvalifikaciji kajakaša Petra Kauzerja in kanuista Savška.

A kapetan rokometne reprezentance Jure Dolenec je znal tudi v težkih trenutkih najti primerne besede: »Težko bi bilo bolj kruto. Polfinale smo izgubili za en gol, s tem da smo imeli napad za izenačenje. Za tretje mesto smo izgubili za gol in smo imeli zadnji napad za izenačenje. Imeli smo svoje priložnosti. Bili smo blizu finala, na koncu pa gremo domov brez vsega. A ponosen sem in v čast mi je, da sem kapetan ter del take ekipe. Skupaj smo preživeli skoraj dva meseca. Bilo je vsega. Veliko grdih in lepih besed, smeha, joka … Dihali smo drug za drugega. Zahvalil bi se našim družinam, ki so praktično vse poletje zdržale brez nas. Tudi njim ni bilo lahko in zaradi njih smo si še bolj želeli osvojiti medaljo. Toda za nazaj se v življenju ne da spremeniti ničesar. So pa tudi pomembnejše stvari na svetu, kot so rezultati v športu.«