Vsak skrbnik hišnega ljubljenčka se je najbrž že vprašal, kaj mu njegov kosmati prijatelj skuša povedati s svojim vedenjem. Čeprav so hišni ljubljenčki del naših družin, pač ne morejo govoriti in nam neposredno povedati, kako se počutijo. Kako torej vedeti, ali je srečen, in kaj storiti, če ni?

»Večina skrbnikov v resnici lahko prepozna srečo in veselje pri živalih,« je nedavno za časnik Washington Post komentirala Melissa Bain, profesorica kliničnega vedenja živali na Veterinarski fakulteti Univerze v Kaliforniji. »Ko se pogovarjamo s skrbniki in jih vprašamo o vedenju psov v določenih situacijah, pogosto zaznajo znake strahu in tesnobe.«

Govorica telesa

Kaj pa sreče? Glavni pokazatelj je govorica telesa. Pri psih srečo pogosto izražajo naprej obrnjena ušesa, pokončna drža in mahajoči rep. Pri mačkah so znaki naprej obrnjena ušesa, sproščena drža in pokončen rep z rahlim ovinkom. Vendar pa lahko včasih človek napačno razume visoko vzburjenost živali za srečo; nekateri psi, kot primer, lahko mahajo z repom kot znak pozornosti in ne nujno veselja.

Znaki tesnobe pri psih vključujejo sključeno držo, nazaj potegnjena ušesa, suh nos in rep (spuščen ali med nogami). Tesnobni psi pogosto hodijo sem ter tja, se ližejo, hlastajo ali kažejo agresivno vedenje, kot so renčanje, lajanje ali grizenje. Mačke medtem nezadovoljstvo izražajo z nazaj obrnjenimi ušesi, spuščenim repom, usločenim ali nizkim hrbtom ter sikanjem ali praskanjem. Pri obeh je razširjenost zenic pogost odziv na stres.

Srečen ljubljenček je lahko družaben, vendar to ni vselej res. Opazili so razlike glede na vrsto, starost in posamezno žival. Nekatere družabne živali želijo sedeti v istem prostoru kot skrbnik, ne da bi se stiskale, druge se igrajo z drugimi živalmi ali spijo blizu človeka. Kot zanimivost: v zgodnjem obdobju razvoja so mačke socializirane do sedmega tedna starosti, psi pa med 14. in 16. tednom. To obdobje določa, kako se bodo v prihodnosti ujeli z ljudmi in drugimi bitji.

Hišni ljubljenčki lahko izražajo srečo tudi skozi aktivnost, na primer z navdušenim tekanjem po hiši, ko se vrnemo domov. Če je vaš ljubljenček nenavadno brezvoljen ali kaže manjše zanimanje za igro ali druženje, je morda v bolečinah ali nesrečen. To je lahko posledica nenadne spremembe v okolju ali življenjskem slogu, zlasti pri psih. 

Vključevanje čutov

Če torej menite, da je vaš ljubljenček dalj časa nesrečen, se posvetujte z veterinarjem. Mnogi ljubljenčki morda potrebujejo zdravila za lajšanje bolečin ali tesnobe, drugi morda potrebujejo trening za odpravljanje neželenega vedenja. Problematično vedenje pri psu lahko izhaja iz izkušenj, bodisi negativnih bodisi v smislu pomanjkanja izkušenj z nečim, tako da  pes poskuša obvladati situacijo po svoje.

Vključevanje čutov lahko pomaga pri umirjanju in prilagajanju. Pri psih je, denimo, pomembno, da jim na sprehodih omogočimo raziskovanje z vohanjem. »Včasih želimo prehoditi kilometre, vendar to ni tisto, kar želijo oni,« je za omenjeni časnik povedala strokovnjakinja za vedenje živali Amy Pike. Mi raziskujemo svet skozi oči, oni  skozi vonje. 

Pri mačkah lahko spodbujate lovski nagon z igro  ali tako, da jim hrano skrijemo po hiši, kar jim omogoča iskanje in spodbuja mentalno stimulacijo.

Na koncu je pomembno vedeti, da je vsak ljubljenček drugačen in da ne bosta dva izražala sreče ali stiske na enak način. Zadovoljitev njihovih fizičnih potreb in zagotavljanje različnih vrst obogatitve sta najboljša načina za zmanjšanje stresa, kar lahko vpliva tudi na bolj srečno in daljše življenje.