Za Matejo, 31-letno grafično oblikovalko iz Ljubljane, je bila nekoč preprosta pot v trgovino kot plezanje po gori brez vrvi. Dogajalo se ji je tudi, da je že sama misel na to, da bi morala čez vhodna vrata svojega stanovanja, v njej sprožila vrtinec tesnobe, razbijanje srca, potenje dlani. Mateja se je namreč spopadala z agorafobijo, strahom pred odprtimi in tudi bolj obljudenimi prostori.
Agorafobijo pogosto napačno razumemo kot zgolj strah pred odprtimi prostori, v resnici pa je veliko bolj zapletena. Neizmerna tesnoba se pojavi že ob misli, da bi se znašli v situacijah, ko nam pomoč ne bi bila na voljo, če bi kaj šlo po zlu. Zaradi tega strahu se lahko vsakdanje dejavnosti, kot so vožnja z avtobusom, udeležba na družabnih srečanjih ali hoja po ulici, zdijo težavne, v skrajnem primeru tudi nepremostljive. Svet se krči, osamljenost medtem narašča.
Pot naprej
Vendar obstaja pot naprej. Opolnomočenje z znanjem in praktičnimi strategijami lahko pomaga. Matejino potovanje ponuja vpogled v to, kako si lahko pomagamo.
Prvi korak je prav gotovo priznanje in spoznanje našega strahu. Razumevanje, da agorafobija ni osebni neuspeh, temveč v resnici kar dobro proučena psihološka težava, je Mateji pomagalo ublažiti sram in zmedo, ki ju je čutila. Ko je identificirala svoje sprožilce – natrpane hodnike, nepredvidljivost javnih prostorov – je naredila korak naprej.
Sama se je posvetila tehnikam sprostitve, ki so postale sidra v trenutkih panike. Vsako jutro si je denimo vzela čas za vaje globokega dihanja. Ta preprosta praksa ji je pomagala umiriti živčni sistem in zmanjšati simptome tesnobe. Vadila je tudi sprostitev mišic – napenjanje in nato sproščanje različnih mišičnih skupin v telesu. Ta metoda ni samo ublažila napetosti, ampak ji je tudi vrnila zavedanje o sedanjem trenutku in jo usmerila vstran od razmišljanja, kaj vse se lahko zgodi kasneje.
Postopen napredek
Namesto da bi se silila v nemogoče situacije, je Mateja, kot je pripovedovala, sprejela postopen pristop k soočanju s strahovi. Postavljanje dosegljivih ciljev je bilo ključnega pomena. Vodila je dnevnik, da bi spremljala svoj napredek, pri čemer je beležila, kako se počuti ob vsakem naslednjem koraku.
Agorafobija se pogosto pojavi s plazom negativnih misli: kaj če doživim napad panike in mi nihče ne pomaga, kaj če se osramotim v javnosti? Ko se človek, ki takšno tesnobo občuti, nauči prepoznati takšne misli in dvomiti o njih, je naredil pomemben korak. Vprašanje, ali obstajajo konkretni dokazi, ki podpirajo strah, je eno ključnih. Odgovor nanj je namreč najpogosteje: ne.
S preoblikovanjem lastnih misli lahko storimo še en pomemben korak. Namesto da bi pomislili, da ne moremo iti v trgovino, ker se utegne zgoditi nekaj groznega, si raje rečemo: »Morda se počutim tesnobno, vendar se lahko obvladam in lahko poskusim.«
Velikokrat pomaga tudi, da se obrnemo na tesne prijatelje in družino ter z njimi delimo svoje izkušnje in strahove. Podpora ponudi tolažbo.
Povezava med telesnim in duševnim zdravjem je dobro znana. V svojo rutino lahko človek, kot je storila tudi Mateja, vključi redno vadbo. Začnemo lahko z nežno jogo doma, kasneje dodamo kratke sprehode po soseščini. Telesna aktivnost sprošča endorfine, kar izboljša razpoloženje.
Premagovanje agorafobije sicer ni preobrazba čez noč. To je postopno potovanje z napredkom in padci. Zato mora biti človek, ki se z njo sooča, potrpežljiv in ob tem razumeti, da je pot vsakega človeka drugačna. Nekateri dnevi so težji od drugih, toda korak za korakom se lahko premaknemo naprej.
Prihodnjič: Živalske fobije
