Lani, ob grozovitem streljanju na beograjski šoli, smo z znanim slovenskim psihologom, dr. Petrom Umkom opravili daljši pogovor prav o nasilju v šolah. Tudi pri nas. Pogovor oziroma članek ob današnjem grozljivem dogodku v Zagrebu objavljamo v celoti, saj nasilje v šolah obravnava z relevantnega in tudi bolj izvedenskega vidika.
Šok, nato plaz vprašanj: zakaj, kdaj, lahko še kje? Odmev na streljanje v beograjski šoli in nato še v Mladenovcu je bil takojšen in še ni zamrl. Preblizu se je zgodilo, da bi lahko to kar ignorirali. Nič čudnega, da je marsikdo pri nas, morda resda malce zadržano, kmalu zatem pogledoval naokoli, ali se lahko kaj takega zgodi tudi tukaj. Ampak žal je na takšno vprašanje zelo težko odgovoriti z »absolutno ne«. Slovenija ni Srbija, to je res, toda številne strokovne analize in dosedanje izkušnje po svetu in Evropi kažejo, da se lahko norost primeri domala kjer koli. Takšen pohod je za nameček tudi težko napovedati.
»Napovedati tako skrajne izraze nasilja je namreč skoraj nemogoče, ker ti mladostniki za okolje niso posebno problematični. V šoli so bolj ali manj neopazni, ne rinejo se v ospredje, vedenjsko niso moteči, so bolj zadržani in nimajo prav veliko prijateljev, če jih sploh imajo. V teh primerih so zanesljivo odpovedali starši – resda so bili včasih zaskrbljeni, a vendar premalo občutljivi, da bi prepoznali stisko svojih otrok, ki so jo v veliki meri sami povzročili. Tudi če učitelji in svetovalni delavci zaznajo, da imajo starši do otroka neprimeren odnos, največkrat ostane pri tej ugotovitvi. Taki starši svojih pomanjkljivosti namreč ne sprevidijo, poleg tega največkrat slabo sodelujejo s šolo ...« Odstavek iz strokovnega članka dr. Petra Umka, priznanega slovenskega psihologa, ki je kariero posvetil preučevanju kriminala in številnih njegovih vidikov. Ta strokovni članek je objavil pred leti in ga naslovil Osebnostne značilnosti nasilnih storilcev in možnosti predvidevanja ekstremnih nasilnih dejanj. Tako ga je poklicna radovednost pripeljal tudi do tega vprašanja, pri čemer je črpal predvsem iz tuje strokovne literature, ki obravnava prav streljanja na šoli. Mestoma se njegove analize in sinteze berejo kot opis današnjih dni in današnjega vzdušja, posledično ponujajo marsikatere odgovore.
Umka smo vprašali, kako komentira dogodek v Beogradu. »Spominjam se, da sem že pred več leti komentiral, ko so me na neko televizijo povabili v zvezi s streljanjem, da se ne smemo čuditi, če se bo to zgodilo pri nas. Na srečo se ni, se je pa v Srbiji, v bližini, kar nas je bolj vznemirilo, kot kadar se to dogaja v Ameriki.«
Torej se lahko zgodi tudi pri nas? Spomin ljudi je za takšne reči praviloma kratek, časopisna dokumentacija ima daljšega. Pregled pokaže, da je bilo v minulih letih v Sloveniji kar nekaj odmevnih primerov vrstniškega nasilja, ogrožanja učiteljev in vandalizma v šoli. V enem bolj skrajnih dejanj je učenec osnovne šole na Štajerskem učiteljico med poukom napadel s sekiro in jo hudo poškodoval.
Orožje naročil po internetu
Pred dvema letoma je slovenska policija v sodelovanju z ameriškimi varnostnimi organi prijela osumljenca, ki je načrtoval množični poboj. Po internetu oziroma darknetu je naročil orožje in strelivo, ki ga je želel, kot so takrat poročali, uporabiti proti sošolcem iz osnovne šole. Motiv je bil maščevanje. Šlo naj bi za 20-letnika.
Prizore nasilja v šolah lahko pogosto zaznamo na družbenih omrežjih, kjer posnetke objavljajo šolarji sami.
Umek je v nadaljevanju pogovora pojasnil razloge za skrajno nasilje, streljanje po šolah. »Splošne razloge, zakaj sploh prihaja do takih napadov, lahko med drugim iščemo v spremembi vrednot. Marsikaj se je pri nas spremenilo, da, mnogo tega smo uvozili z razvitega zahoda, iz Amerike. Takšne vrednote so prepoznavnost, uspeh, ekonomska uspešnost. Če nisi uspešen v šoli, športu, v ekonomskem smislu, potem nekateri iščejo drugačne načine takšnega postavljanja, tudi z nasilnimi dejanji, česar imamo pri nas kar nekaj. Tudi družbena omrežja marsikaj prinašajo s seboj.«
Poglejmo še ameriške izvedence, ki govorijo še o drugih pomembnih dejavnikih. Pri mnogih morilcih so v ZDA denimo prepoznali različne oblike duševnih težav, kot so depresija, anksioznost, shizofrenija. Prav tako je lahko dejavnik osamljenost oziroma družbena izolacija ali pa medvrstniško nasilje. Storilec je lahko žrtev vrstnikov, bodisi v smislu psihološkega bodisi v smislu fizičnega nasilja, kar v njem spodbuja jezo in željo po maščevanju. Nagnjenost k nasilju lahko izhaja iz družine, kjer je lahko storilec izpostavljen zlorabam ali drugim oblikam pritiskov, kar vpliva na njegov osebnostni razvoj in vedenje.
Zanimiva je ugotovitev, da lahko napad spodbudi že želja po slavi, naj bo ta še tako negativna. Medijska pozornost takšnim primerom lahko sproži željo po tem, da bi nekdo prav tako izvedel grozljivo dejanje, samo da bi o njem govorili.
To se je bržkone zgodilo v drugem primeru streljanja, ko je nekoliko starejši fant pri Mladenovcu, nedaleč od Beograda, le dan po umorih v Beogradu ubil osem ljudi.
Prav ta vidik je trenutno eden najpomembnejših in bržkone razlog, da se je odzvala tudi slovenska policija. S tem so, če nič drugega, nekoliko pomirili strahove staršev. Predstavniki ministrstva za vzgojo in izobraževanje so se namreč glede tragičnih dogodkov v Srbiji s policisti dogovorili, da bo v okolici slovenskih šol začasno povečana navzočnost policije. Policisti so pripravljeni na sodelovanje z vodstvi šol, da bi se skupaj dogovarjali o možnostih zgodnjega odkrivanja morebitnega pojava nasilja, so še sporočili. Grožnje se že vrstijo. O njih poročajo iz Maribora, Trbovelj, najbrž pa jih je bilo še več.
Dobro premišljeno dejanje
Šolsko streljanje v Beogradu je bilo, kot se je pozneje pokazalo, dobro premišljeno. Kosta K., trinajstletnik, je dalj časa snoval napad, narisal zemljevid, pripravil seznam tistih, ki jih je želel umoriti. Njegov napad je bil premišljen, na nekem rojstnem dnevu je sošolcu celo dejal, da bo darilo dobil v sredo, torej na dan napada. Za napad naj bi izbral učilnico za zgodovino, ker je bila blizu vhoda, s seboj je imel toliko streliva, da bi lahko pobil še nekajkrat toliko vrstnikov. Pred morilskim pohodom se je pozanimal, ali lahko kazensko odgovarja; meja je v srbskem kazenskem zakoniku postavljena pri 14 letih, kar bi dosegel čez nekaj mesecev.
Dobro je znal streljati, ker se je menda uril, pri tem je bil tudi na strelišču z očetom, ki je imel orožje doma. Oče je ugledni profesor in zdravnik, šola Vladislava Ribnikarja, kjer se je vse to zgodilo, pa je menda med bolj cenjenimi. Kosta K. je najprej ubil varnostnika, nato še osem sošolk in sošolca, nekaj jih je pobegnilo, nekaj se jih je naredilo mrtve. Podrobnosti, kaj točno se je dogajalo v njegovi glavi, še ne vemo, vemo pa, da se je očitno slabo vključil v družbo oziroma ga ta ni sprejemala.
Peter Umek pravi: »Glede tega, kar smo doslej izvedeli (pogovarjali smo se dan po dogodku, op. p.), fant malo odstopa od običajnega napadalca, običajnega strelca, kot ga poznajo v ZDA in drugod. Bil je uspešen v šoli, ni imel zaznane vedenjske problematike, težava je najbrž bila, da se ni znal vključiti v družbo, nima empatičnega odnosa do drugih, ni razvil nekih socialnih spretnosti, tako da je bil najbrž bolj osamljen. Želel je, da bi ga sprejeli, vendar ga niso. Zasledil sem tudi, da naj bi se mu poslabšal učni uspeh, vendar napačno interpretirajo, da je bil to razlog za takšno dejanje. Rekel bi, da se mu je uspeh poslabšal zaradi stanja, v katerem je bil. Negativna ocena je lahko eden od sprožilnih dejavnikov, ni pa bil glavni dejavnik.«
Precejšnje psihične težave
Glede na to, kar so poročali srbski mediji, se je fant najbrž zaljubil, dekleta mu te ljubezni niso vračala. »Pri njem, se mi zdi, gre za kar precejšnje psihične težave. Ko se je čutil odrinjenega od družbe, se ni znal vključiti. Ni se znašel v tej situaciji, kako reagirati. Gre torej za več dejavnikov.«
Ali sploh lahko rečemo, da se kaj takega ne more zgoditi pri nas? Srbska družba je, če pogledamo sociološko, precej drugačna od slovenske – trideset let ločenih poti, vojna, gospodarski polom, politična trenja so Srbijo popeljali po povsem drugi poti. Nekateri tamkajšnjo družbo primerjajo z Ameriko v smislu, da je tako rekoč vsak posameznik prepuščen sebi, naj bo identifikacijska nit, ki povezuje srbski narod, še tako močna in povezana z religijo in zgodovinskim ponosom, vendar ima srbska družba precejšnje težave.
Kosta K. je prihajal iz premožne družine. V šoli je imel večinoma dobre ocene, bil je tudi dober na tekmovanjih. Toda bil je enako hladnokrven kot drugi strelci; ko so ga prijeli, ni kazal nobenih čustev, obžalovanja, bolečine. Ko je streljal, je bil menda videti jezen. Tako so vsaj pozneje govorili njegovi sošolci.
Bolečino zdaj čutijo starši in večji del družbe. Veliko družin je bilo prizadetih. To je travma, ki se, kot poročajo iz Srbije, zdaj preliva na ulice in v splošno nezadovoljstvo. Na nedavnih demonstracijah zoper nasilje naj bi sodelovalo 50.000 ljudi.
Eden ključnih dejavnikov, ki jih v povezavi s strelskimi napadi po šolah omenjajo strokovnjaki, je tudi dostopnost do orožja. V Srbiji ga je zaradi vojn zares veliko. Pri nas? Po podatkih je nekaj manj kot 45.000 ljudi, ki ima uradno prijavljeno orožje, skupno število kosov se približuje številki 156.000. Za primerjavo: leta 2015 je bilo prijavljeno dobrih 127.000 kosov orožja. Te številke ne vključujejo črnega trga; policija je v zadnjih šestih letih zasegla skoraj 4000 kosov orožja.
Čeprav veliko, je orožja pri nas vendarle precej manj kot v Srbiji ali Združenih državah Amerike.
Nasilje ne sme biti nekaj normalnega
Kot je v pogovoru za TV Slovenija takrat dejal psiholog, dr. Tristan Rigler, je pri nas med drugim težava v tem, da nasilje prepogosto obravnavamo kot nekaj normalnega in ga minimaliziramo, kar pelje k temu, da bo nasilja kvečjemu vedno več. Tako on kot njegovi kolegi poudarjajo, da se moramo o tem čim več pogovarjati. In ukrepati.
Zdi se, da na svetu v tem pogledu ni varnih držav. V Nemčiji so se nedavno veliko ukvarjali z vprašanjem, zakaj otroci ubijajo otroke, saj sta ljudi pretresla dva umora, pri čemer so bili storilci in žrtve stari od 10 do 14 let. Že pred leti so o streljanju v šoli poročali iz Finske. Septembra 2008 je učenec ubil deset ljudi na fakulteti v Kauhajoki. V Nemčiji je leta 2009 nekdanji učenec ubil 15 ljudi na Albertville-Realschule v Winnendenu, v Rusiji je leta 2018 učenec ubil 20 ljudi in jih 50 ranil. V nekaterih ameriških primerih so bili storilci stari komaj 11 let.
