»Prav je, da si mladi ogledajo film o Draženu, saj bodo spoznali, da se da z voljo, željo, vztrajnostjo in seveda talentom v življenju doseči prav vse in da je vse mogoče. Ne poznam igralca, ki bi bil tako predan košarki kot on. Na treninge je prihajal že uro prej in ostajal še uro dlje, to pa je počel tako pri 15 kot pri 28 letih. Bil je košarkarski genij in bog. Spominjam se ga kot nekoga, proti kateremu je bilo najlepše igrati, saj je največji izziv, da se poskušaš meriti z najboljšim,« je po premieri filma Dražen povedal Peter Vilfan, nekdanji soigralec Dražena Petrovića v jugoslovanski reprezentanci in njegov tekmec v dvobojih med Šibenko in Olimpijo ter Partizanom in Cibono.
Smrt na vrhuncu kariere
Tudi v slovenske kinematografe je prispel celovečerni film o legendarnem hrvaškem in jugoslovanskem košarkarju, ki na Hrvaškem že podira rekorde gledanosti in je v prvem tednu predvajanja tam postal najbolj gledan domači film zadnjih desetih let. Svetovna premiera filma o enem najboljših košarkarjev vseh časov je bila sicer v njegovem rojstnem Šibeniku 22. oktobra, ko bi veliko prezgodaj umrli košarkarski Mozart praznoval 60. rojstni dan.
Ko je 7. junija 1993 odjeknila novica o Draženovi smrti v prometni nesreči, je imelo solzne oči tudi veliko slovenskih ljubiteljev košarke. Predstave kodrastega virtuoza z žogo bodisi za jugoslovansko reprezentanco bodisi za večkratnega evropskega klubskega prvaka Cibono so bile v časih nekdanje skupne domovine, ko je vsa država gledala isti športni program, pri nas še bolj množično gledane, kot so danes nočni prenosi novega košarkarskega genija Luke Dončića. Za Dražena smo stiskali pesti tudi na olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni, ko je Hrvaško popeljal vse do finala in se tam brez strahu soočil z dream teamom z Michaelom Jordanom na čelu.
Kot spomni tudi film, so bili prav s Slovenijo povezani nekateri ključni mejniki v njegovem življenju. Proti Olimpiji je dosegel svoj strelski rekord 112 točk, ko ni pokazal nobene milosti do mladincev, ki so zaradi napake pri registraciji takrat morali igrati za člansko moštvo ljubljanskega kluba. Proti Sloveniji pa je odigral tudi svojo prvo tekmo v hrvaškem dresu in nekaj let kasneje še zadnjo v svojem življenju. Strelske rekorde je kasneje dosegal tudi v drugih ligah in tekmovanjih, denimo z 62 točkami v dresu Reala v evropskem tekmovanju.
Povezan s Slovenijo
»V Sloveniji je Dražen še vedno zelo priljubljen, saj so Slovenci že 17 let najštevilnejši obiskovalci muzeja Dražena Petrovića v Zagrebu. Vabljeni spet od prihodnjega meseca, ko naj bi se po končani prenovi dvorane muzej ponovno odprl,« je po premieri povedal Marko Petrović, Draženov nečak in direktor omenjenega muzeja, ki kot nekdanji košarkar v filmu tudi igra.
Sprva je bila želja Draženove matere Biserke, da bi igral kar glavno vlogo, a so se nato odločili, da jo prepustijo poklicnemu igralcu Domagoju Nižiću, ki je prav tako kot Dražen visok 196 centimetrov. »Poskušal sem si pustiti daljše lase, da bi mi naredili podobno frizuro kot Draženu, a ni šlo, zato smo to rešili kar z lasuljo, tako kot pri Tonku Stošiću, ki je igral Dražena v otroških letih,« je z nasmeškom priznal glavni igralec, ki so mu pri košarkarskih prizorih poleg dolgoletnega igranja odbojke za silo pomagali zlasti dodatni treningi s košarkarsko žogo. Vseeno seveda ni bilo mogoče dovolj prepričljivo posnemati Dražena na igrišču, a film se bolj kot dogajanju na igrišču posveča nič manj zanimivim ter javnosti manj znanim dogodkom zunaj njih.
»Zavedamo se, da se je v njegovi karieri zgodilo ogromno stvari in da bi si zaslužil TV-serijo, zato smo se v filmu osredotočili predvsem na njegov lik zunaj košarke. Vedeli smo, da si želimo prikazati otroka, ki ga navdihuje njegov starejši brat, odnos s starši in njegove ljubezenske zveze, ki pa so bile vedno manj pomembne od njegove največje ljubezni – košarke,« so pojasnili avtorji filma. V času Jugoslavije je že odmevala njegova krajša zveza s pevko Novih fosilov Sanjo Doležal, lani je njegova mama razkrila tudi romanco s pevko Doris Dragović, film pa se osredotoča na njegovo najdlje trajajočo zvezo s takratno študentko Renato, ki je zdaj poročena s sinom njegovega prvega trenerja v Šibeniku.
Film med drugim razkrije, da so Dražena zaradi prirojene okvare kolkov (subluksacija) starši najprej usmerjali v igranje kitare in ne košarke, v kateri je že opozarjal nase njegov pet let starejši brat Aco, ki je mlajšega brata zaradi tedaj še ne najbolj mehke roke klical kar Kamenko. Filmska zgodba se začne in konča z usodno vožnjo v golfu, ki ga je po zadnji odigrani tekmi na kvalifikacijskem turnirju za evropsko prvenstvo v poljskem Vroclavu (v porazu proti Sloveniji je Dražen dosegel 30 točk, obe reprezentanci pa sta se uvrstili na prvenstvo) od Frankfurta proti Münchnu vozila njegova zadnja spremljevalka, nekdanja madžarska košarkarica in manekenka Klara Szalantzy (kasneje se je poročila z nemškim nogometašem Oliverjem Bierhoffom). V megli in dežju je trčila v tovornjak, ki ji je zaprl pot. Dražen, ki je med vožnjo nepripet spal na sovoznikovem sedežu, se nikoli več ni prebudil.
S tem se je nenadoma končala še vedno vzpenjajoča se pot najboljšega evropskega košarkarja, ki mu je tisto leto končno uspelo dokazati, da je tudi v ligi NBA lahko izvrsten. Potem ko prvi dve leti v Portlandu sploh ni dobil prave priložnosti, je po selitvi v New Jersey ves čas izboljševal svoje dosežke (rekord je bil 44 točk na tekmi, povprečje v sezoni pa 22,3 točke) ter v svoji zadnji sezoni popeljal svoje moštvo v končnico in se uvrstil v tretjo najboljšo peterko lige, vmes pa zavrnil vabilo na tekmovanje v trojkah, ker ga neupravičeno niso uvrstili na tekmo vseh zvezd. Da je imel še boljšo roko kot sam, je kasneje priznal celo Reggie Miller, ki ob Stephu Curryju velja za najboljšega ostrostrelca v NBA vseh časov.
»Žal mi je, da Draženu v NBA ni uspelo pokazati vsega. A prav njemu je treba biti hvaležen, ker je dejansko odprl vrata igralcem iz Evrope, saj so prepotentni Američani ob njem končno začeli priznavati, da se igra košarka tudi drugje. Šokiran sem bil, ko so ga v Portlandu kot najboljšega amaterskega košarkarja na svetu puščali na klopi. A zdržal je in vztrajal ter tudi s tem dokazal, kako velik košarkar je bil,« poudarja Peter Vilfan.
